Elizabeta Planinšič Vesna Lovrec
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Z nastopom nove vlade je pomembne položaje v slovenski politiki zasedlo oziroma ponovno prevzelo več nekdanjih policistov. Franci Matoz, ki je poklicno pot začel v policiji, nato pa zgradil uspešno odvetniško kariero in postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih odvetnikov – zastopal je tudi premierja Janeza Janšo in druge člane SDS –, zdaj vodi ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo. Njegov državni sekretar je postal Franc Kangler, nekdanji policist, ki je bil v politični karieri že poslanec, mariborski župan in državni svetnik. V kabinet predsednika vlade pa se je kot državni sekretar iz pokoja vrnil tudi nekdanji policist Vinko Gorenak, ki je bil v preteklosti direktor Policijske uprave Kranj, minister za notranje zadeve, poslanec in evropski poslanec. Med najvišjimi funkcionarji države je tudi Zoran Stevanović, nekdanji policist in ustanovitelj stranke Resnica, ki danes opravlja funkcijo predsednika državnega zbora.
Slovenska zgodovina sicer pozna kar nekaj primerov, ko so se nekdanji policisti (ali miličniki, kot so se poimenovali še pred osamosvajanjem) zavihteli v politični vrh, je pa tokratna konstelacija nekoliko številčnejša. Pred omenjenimi je iz policijskih vrst v politiko vstopil na primer Igor Bavčar, pa Tatjana Bobnar. Anton Olaj je leta 2021 iz pokoja sedel na stol državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, pol leta kasneje pa je postal generalni direktor policije. To je bil prvi primer, da je nekdo iz politične funkcije prevzel vodenje slovenske policije.
Hierarhija daje kompetence
Čeprav gre za posameznike z zelo različnimi političnimi pogledi in kariernimi potmi, se ob njihovih zgodbah odpira vprašanje, zakaj policija tako pogosto predstavlja izhodišče za vstop v politiko, državno upravo ali druge centre moči. Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da gre za fenomen ali celo za nekakšno neformalno mrežo nekdanjih policistov. Toda Branko Lobnikar, doktor socioloških znanosti in redni profesor na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, v tem ne vidi enotnega vzorca. "Ne gre za neko enotno skupino," pravi. Sam dobro pozna obe plati zgodbe. Pred akademsko kariero je bil policist, vmes se je preizkusil tudi v politiki. Po njegovem mnenju pri omenjenih posameznikih ni mogoče najti skupnega imenovalca, ki bi pojasnil njihove poznejše kariere. Če že obstaja kakšna skupna točka, jo vidi predvsem pri delu posameznikov, ki so bili ali so ostali politično blizu SDS.
Šest notranjih ministrov iz policijskih vrst
Med zdaj že sedemnajstimi notranjimi ministri po osamosvojitvi je bilo več takšnih, ki so pred politično kariero delovali v policiji, milici ali sistemu notranjih zadev. Kot prvi je to bil Igor Bavčar, ki je ministrstvo vodil med letoma 1990 in 1992, torej tudi med osamosvojitveno vojno. Notranji minister v prvi Janševi vladi, torej med letoma 2004 in 2008, je bil Dragutin Mate, ki je svojo službeno pot začel v organih za notranje zadeve in policiji, bil tudi direktor Policijske uprave Celje. Nekdanji miličnik in direktor kranjske policijske uprave Vinko Gorenak je bil notranji minister med letoma 2012 in 2013, torej v času druge Janševe vlade. Tatjana Bobnar, dolgoletna policistka oziroma kriminalistka, ki je bila prva ženska v funkciji generalnega direktorja policije (med letoma 2018 in 2020), je ministrovanje notranjih zadev prevzela ob začetku vlade Roberta Goloba, s te funkcije je nato odstopila. Ko je po smrti Aleša Šutarja v Novem mestu odstopil njen naslednik Boštjan Poklukar, je na ministrsko mesto znova sedel policist: Branko Zlobko, ki je prav tako končal kadetsko šolo za miličnike in delal v policiji vrsto let. Zdaj, kot šesti na seznamu - in tretji v štirih vladah Janeza Janše - je notranje ministrstvo prevzel Franci Matoz, ki je bil v svoji policijski karieri med drugim tudi komandir prometne policije v Kopru.
Po njegovem mnenju političnih in poslovnih karier nekdanjih policistov ni mogoče pojasniti zgolj z njihovim poklicnim ozadjem. "Niso prišli do svojih položajev zato, ker so imeli kompetence na področju policijskega dela, ampak zato, ker so jih lahko unovčili prek dobrih povezav s politiko. Vključno z mano," pravi. Če kakšna skupna lastnost vendarle obstaja, jo vidi v izkušnji dela v izrazito hierarhičnem državnem sistemu. "Kot kaže, ta državna uprava, ki je strogo hierarhična, marx-weberjanska, daje neke kompetence, ki so v politiki prepoznane kot pomembne. Ne vem pa, ali gre za sposobnost izvajanja dogovorjenih nalog, za ubogljivost, konformnost ali pa za kombinacijo vsega tega."
Po njegovem bi lahko nekdanje policiste, ki so se pozneje znašli v politiki ali gospodarstvu, razdelili celo v "dve kasti". "Imamo skupino nekdanjih policistov, ki so imeli težave s policijo, in drugo skupino ljudi, ki so imeli zgledno kariero v slovenski policiji." V prvo uvršča Igorja Bavčarja, Franca Kanglerja in Zorana Stevanovića, v drugo pa na primer Vinka Gorenaka in Francija Matoza.
Če danes največ pozornosti vzbujajo politične kariere nekdanjih policistov, je bila v devetdesetih letih in v prvem desetletju tega stoletja precej izrazitejša druga pot – v gospodarstvo. Igor Bavčar je po funkciji notranjega ministra postal eden najvplivnejših slovenskih menedžerjev na čelu Istrabenza. Med vidnejšimi primeri so tudi nekdanji generalni direktorji policije – na primer Marko Pogorevc in zdaj že pokojni Stanislav Veniger -, ki so po odhodu iz policije prevzemali vodstvene položaje v podjetjih, javnih ustanovah in različnih nadzornih organih. Po Lobnikarjevem mnenju prav ti primeri kažejo, da ne gre zgolj za politični pojav. Nekdanji policisti so se skozi zadnja tri desetletja uveljavljali v različnih delih družbene elite, od politike in državne uprave do gospodarstva.
Širitev obzorij, ko zapustijo policijo
Nekoliko drugače pojav razlaga dr. Miroslav Žaberl, nekdanji policijski funkcionar in strokovnjak za varnostna vprašanja, prav tako predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Ne strinja se z oceno, da bi bilo uspešnost nekdanjih policistov mogoče povezovati s posamezno politično opcijo, še posebno desno. "Policisti so svetovnonazorsko prej bolj levi kot desni," ocenjuje.
Ključ vidi predvsem v znanjih in delovnih navadah, ki jih posamezniki pridobijo med službo. "Policijska šola ti da organiziranost, delavnost. Policisti so nosilci reda in z organizacijskim razmišljanjem so lahko uspešni pri marsičem, za kar se odločijo po odhodu iz policije." Po njegovem je pomembno tudi, da imajo policisti med službo precej omejen politični prostor. Ne smejo biti člani političnih strank in praviloma ne sodelujejo v političnih razpravah. "V policiji so precej zaprti v svoj oblak. Ko gredo iz policije, se jim obzorja razširijo. Če so bili uspešni v šoli in pri delu, so običajno uspešni tudi v vsem, česar se lotijo pozneje." Na vprašanje, ali torej policisti sodijo na tako visoke politične funkcije, odgovarja kratko: "Če so na položajih ljudje z zmernimi načeli, ni s tem nič narobe."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
