Viktoria Hansova, nekdanja mladinska svetovna prvakinja v skeletonu, je doživela enega najbolj grenkih trenutkov v svoji karieri. Njene sanje o nastopu na zimskih olimpijskih igrah leta 2026, ki jih bosta gostila Milano in Cortina d'Ampezzo, so se razblinile na najbolj boleč način. Kljub temu, da je bila v življenjski formi in pripravljena na največje napore, jo je ustavila neusmiljena tehtnica.
Nemška športnica je vložila ogromno truda v priprave na kvalifikacije, ki so potekale v norveškem Lillehammerju. Tam se je odločalo o potnikih za svetovni pokal in posledično za olimpijske igre. Vendar pa skeleton, čeprav na prvi pogled adrenalinski in hiter šport, skriva stroga pravila, ki so za višje in močnejše tekmovalke lahko izjemno omejujoča. Hansova je na lastni koži občutila, kako tanka je meja med uspehom in popolnim obupom, ko se je morala tik pred startom zateči k skrajnemu ukrepu.
Stroge omejitve in boj s kilogrami
V skeletonu ne poznajo klasičnih težnostnih kategorij, kot jih vidimo v borilnih veščinah, temveč imajo jasno določeno zgornjo mejo skupne teže tekmovalca in njegovih sani. Kot je pojasnila Hansova, lahko moški skupaj s sanmi tehtajo do 120 kilogramov, medtem ko je meja za ženske postavljena pri 102 kilogramih. Sani same po sebi tehtajo med 29 in 37 kilogrami, odvisno od nastavitev, kar pomeni, da imajo lažje tekmovalke precej več manevrskega prostora, medtem ko se morajo višje in mišičaste športnice nenehno boriti s kilogrami.
Hansova je po poletnih pripravah pridobila na mišični masi in moči, kar je za hitrost na stezi ključno. Njena telesna teža se je s 71 kilogramov povzpela na skoraj 76 kilogramov. Ko je v Lillehammerju stopila na tehtnico skupaj s svojo opremo, je ta pokazala 106 kilogramov – štiri kilograme preveč. To je pomenilo rdeči alarm in začetek mrzličnega iskanja načinov, kako v najkrajšem možnem času izgubiti odvečno težo, da bi sploh smela nastopiti.
Obupana poteza v zadnjem trenutku
Stres in fizični napor zaradi hitrega izgubljanja teže sta pustila posledice. Športnica je priznala, da se je počutila šibko in tresoče, njene noge so bile prazne. V takšnem stanju se misli pogosto zatečejo k absurdnim rešitvam. V obupu je začela razmišljati o vsakem gramu opreme, ki jo je imela na sebi. "Nenadoma pomisliš: koliko pravzaprav tehta moj športni modrček? Zato sem ga slekla tik pred startom," je svojo stisko opisala Hansova v pogovoru za nemški Welt.
S to in drugimi drastičnimi potezami ji je sicer uspelo znižati skupno težo na zahtevanih 102 kilograma, a cena za to je bila previsoka. Čeprav je zadostila birokratskim zahtevam, njeno telo ni bilo več sposobno vrhunskega nastopa. "Mislim, da mi je bila odvzeta realna možnost. Bila sem v vrhunski formi, hitrejša kot kdajkoli prej, z osebnimi rekordi v sprintu," je razočarano dejala. Poudarila je, da je v skeletonu bistra glava ključna, saj odločajo malenkosti. Če na start prideš popolnoma izčrpan in z mislimi le pri tehtnici, to ni poštena startna pozicija. Njene olimpijske sanje so tako ostale neuresničene, ne zaradi pomanjkanja talenta, temveč zaradi neusmiljenih pravil.
