Italijanska poslanska zbornica je 4. junija v prvem branju z večino glasov sprejela besedilo, s katerim se Italija vrača k jedrskim elektrarnam. Pred leti so se namreč Italijani z referendumom dvakrat odpovedali jedrski energiji. Prvič je bilo to leta 1987, po černobilski katastrofi, drugič pa leta 2011, po katastrofi v Fukušimi, ko se je proti jedrski energiji leta 2011 izreklo 94 odstotkov volivcev. Zdaj pa je vlada spet postavila to vprašanje na dnevni red. Vladna koalicija je v parlamentu glasovala za, levosredinska opozicija pa proti. Predlog sicer ni zadeval elektrarn stare tehnologije, kakršno je Italija že imela v Caorsu in jo po referendumu leta 1987 zaprla. Takrat je tudi prekinila gradnjo druge jedrske elektrarne.
Vlada predlog utemeljuje z energetsko krizo
Vlada je novi predlog utemeljila predvsem z energetsko krizo, ki je po zadnji iransko-ameriški vojni močno prizadela državo. Ta predlog sicer ne predvideva gradnje velikank, ampak majhne jedrske elektrarne, ki naj bi bile okolju prijazne. Predlog je seveda nedorečen, je prvi poskus preverjanja javnega mnenja. Predlagatelji zagotavljajo, da nove tehnologije ne predstavljajo nevarnosti in da bo poslej energija veliko cenejša. Vlada izkorišča trenutek, ko so cene energentov močno poskočile zaradi zalivske vojne in zapore Hormuške ožine – v Italiji je treba za liter goriva odšteti več kot dva evra, kar močno bremeni tako državljane kot gospodarstvo. Italija je velika država, večina tovora potuje s tovornjaki in stroški postajajo nevzdržni.
Z referendumom so se že dvakrat odpovedali jedrski energiji
Spomin na Černobil
Seveda pa ni rečeno, da bo novi zakon tudi sprejet. Italijani se spominjajo Černobila; po tisti katastrofi se niso samo odpovedali jedrski energiji, sprožili so veliko kampanjo proti državam, ki jo proizvajajo. Na območju ob meji med Italijo in takratno Jugoslavijo se je italijanska desnica osredotočila na JEK Krško, ki so jo označevali kot nevarno. Atomsko bombo, ki bi ob okvari sejala smrtne žrtve tudi na italijanski strani meje. Desnica je to počela predvsem iz političnih razlogov, pridružili pa so se ji tudi okoljevarstveniki in svarili pred veliko nevarnostjo. Ob osamosvojitvi Slovenije so iz Italije deževale zahteve po zaprtju nuklearke Krško, kljub zagotovilom strokovnjakov glede varnosti. Krško, za katerega do černobilske katastrofe v Italiji ni vedel skoraj nihče, je postalo eno izmed gesel desnice, ki se je zoperstavljala najprej priznanju Slovenije in nato njenemu članstvu v Evropski uniji.
S sedanjo krizo je to vprašanje romalo v pozabo. Italija opozarja, da imata Francija in Švica več elektrarn, in to pomirjujoče deluje na ljudi. Seveda pa ni rečeno, da bo novi zakon res odobren in da ne bo čez nekaj let novega referenduma. Zdaj pa je ozračje glede tega dokaj mirno; levica je v poslanski zbornici glasovala proti, ker je predlog nedorečen, pa tudi če bi bil zakon sprejet, to še ne pomeni, da bo Italija imela jedrsko energijo; če kaj drugega ne, bosta to preprečila birokracija in ne nazadnje dejstvo, da takega objekta nobena občina ne bo hotela imeti na svojem ozemlju.
