V prvi polovici šestdesetih je Honda na dveh kolesih osvajala svet. Logičen naslednji korak je bil dirkaški vstop med enosedežnike – čeprav je bil avtomobilski del podjetja takrat še v povojih. Sezona 1965 je bila zadnja v eri 1,5-litrskih motorjev F1; FIA je za 1966 napovedala podvojitev prostornine, zato so pri Hondi iz prototipa RA271 naredili evolucijo – RA272.
Namesto običajnega V8 so Japonci šli po svoji poti in zasnovali izjemno kompakten prečno postavljen V12. Izkušnje iz motociklizma so prelili v tehnologijo štirih ventilov na valj in visoke vrtljaje. Agregat RA272E s prostornino 1495 cm³ (58,1 × 47 mm) je na začetku razvoja dosegal 170 kW (231 KM) pri približno 13.000 vrt./min., mirno je tekel do rdečega polja pri okoli 14.000, Bucknum pa ga je po lastnih besedah enkrat po nesreči zavrtel celo do 16.000 – brez posledic. Motor s 60-stopinjskim kotom med vrstama je imel v vsaki glavi po dve odmični gredni, podprt pa je bil z igličnimi in valjčnimi ležaji različnih premerov. Ker se je RA271 pregreval, so pri »dvojki« povečali hladilnik in izboljšali vodno hlajenje.
Celota je bila zasnovana po najsodobnejših načelih: namesto klasičnega cevastega okvirja aluminijasti monokok (po zgledu Lotusa 25/33) z zadnjim pomožnim okvirjem za pogonski sklop. Šeststopenjski, neposredno vodeni menjalnik je bil Hondin lasten in je z motorjem delil skupno oljno kad; komplet je tehtal 215 kg. Minimalna masa bolida po pravilih je bila 450 kg – RA271 je imel 525 kg, RA272 pa so po dieti spravili na 498 kg, kasneje še nižje. Medosna razdalja je merila 2300 mm, sprednja/prečna širina 1350/1370 mm, karoserija je bila aerodinamično izpiljena že pred dobo krilc; vzmetenje so tvorili dvojni trikotniki, amortizerje so pri nadgrajeni različici postavili navzven. Avto je stal na 13-palčnih platiščih s središčnimi »krilci«.
Ekipa je sezono 1965 odpeljala z dvema dirkačema: povratnikom Ronniejem Bucknumom in novincem v ekipi, a že uveljavljenim Richiejem Gintherjem, odličnim razvijalcem, prej pri Ferrariju in BRM. Debi sezone v Monaku je minil z odstopi, a na kvalifikacijah v Spaju, Charadu, Silverstonu in Zandvoortu je RA272 vse pogosteje migljal spredaj – Ginther je znal izkoristiti brutalne pospeške V12 in večkrat vodil na začetku dirke. Zanesljivost je bila še trn v peti; Honda je zato preskočila Nürburgring in se posvetila koreniti posodobitvi, RA272 Kai: motor so spustili za 100 mm bliže asfaltu, spremenili naklon ročične gredi, predelali hlajenje, zadnji pomožni okvir, izpuh in aerodinamiko. Različica B je presegla 179 kW (243 KM), masa bolida je padla proti 485 kg – najmočnejši motor tiste ere, a z ozkim pasom maksimalne moči pa je zahteval natančno nastavitev in vožnjo.
Rezultat je prišel 24. oktobra 1965 v Ciudad de Méxicu. Na visoki nadmorski višini je vodja ekipe Jošio Nakamura nastavitev motorja zadel v polno. Ginther je z Goodyearjevimi pnevmatikami (Honda je prešla z Dunlopa) startal tretji, takoj prehitel Clarka in Gurneyja, vodil vseh 65 krogov in – tudi ob smoli tekmecev – privozil prvo zmago Honde v F1. Bucknum je bil peti. V konstruktorskem prvenstvu je Honda sezono zaključila kot šesta z 11 točkami – neverjeten skok, če vemo, da je podjetje serijske avtomobile začelo izdelovati šele leta 1962.
RA272 je bil posebnost tudi po barvah: bela karoserija z rdečim vzhajajočim soncem – poklon domovini. Dva ohranjena primerka z zgodovinskima številkama 11 (Ginther) in 12 (Bucknum) danes hranijo v Hondinem muzeju na dirkališču Twin Ring Motegi; občasno jih še vedno prebudijo – denimo v Suzuki 2012, v Goodwoodu lani in kot ta vikend v Mehiki ob 60. obletnici prve zmage.
RA272 je bil – v dobesednem in prenesenem pomenu – kratkega veka. Nastopil je v zadnji 1,5-litrski sezoni, a je svetu pokazal, kako visoko seže japonsko tehnično znanje. Sledil je RA273 za novo 3-litrsko formulo in na dolgi rok Hondin podpis pod neštetimi zmagami v osemdesetih z Lotusom, Williamsom in Hondo in še pozneje z Red Bullom v času vladavine Maxa Verstappna.
A mit se je rodil prav v Mehiki pred 60 leti. Tako je tudi ta vikend kot že letos na Hondini domači dirki v Suzuki japonski dirkač Juki Cunoda odpeljal drobni beli dirkalnik na spoznavni krog v čast prve zmage japonske znamke. Cunoda, ki je najmanjši dirkač v F1, je bil ravno pravšnji za mali Hondin dirkalnik. Škoda, da se je po enem krogu pokvaril, vendar to ne zmanjša vtisov, ki jih za navijače širom sveta prinese tak skok v zgodovino.
