(INTERVJU) Žan Serčič: Ljubezen je v mojem življenju stalnica

Veliko vsega se zadnje čase dogaja v vašem življenju. Med poslušalce je te dni prišla vaša nova skladba Brez tebe ne znam, postala uspešnica, spot je v hipu postal najbolj vroč na YouTubu. Presenečeni?Vedno sem presenečen, čeprav med ustvarjanjem ne strmim k temu. Zagotovo pa je to nek pokazatelj in posledica tega, da nekaj dobro narediš. Številke povejo marsikaj. To je nek virtualni svet, ki nas obkroža, meni pa je veliko bolj pomembno, da pesem pride do ljudi, kar se je zgodilo in zaradi tega sem najbolj vesel.Zelo nežna skladba je, polna hvaležnosti, topline, iskrenosti, tudi spot je zelo poseben. Poln je, morda bo zvenelo čudno, resničnih ljudi.Ni čudno, čisto lepo ste opisali, kar smo pripravili z ekipo. Ko sem na svojih socialnih omrežjih objavil razpis, da iščemo ljudi, ki bi se udeležili snemanja videospota, smo dobili čez 500 mailov, vse smo morali pregledati, zaradi česar me je ekipa nekaj dni gledala malce postrani, a smo izbrali ljudi, ki so si želeli biti zraven, lahko sem jih spoznal, z njimi preživel dan in to mi je ogromno pomenilo. To niso igralci, to so ljudje, ki imajo pristne odnose, in zdi se mi, da so pred kamero res pokazali najboljše, kar se da.V novi skladbi rečete "rad te imam". So to besede, ki vam tudi sicer zlahka zdrsijo čez ustnice?Iz mojih ust spolzijo brez i-ja, rad te 'mam, ker sem Štajerec. Tudi v moji družini smo si velikokrat rekli "rad te imam" in to je nekaj, kar je ostalo del mene. Včasih ob kakšni priložnosti kateremu prijatelju ali članu ekipe rečem "rad te 'mam" in v njihovih očeh vidim, da jih kar malo presunem. Sprva jim je malce nerodno, potem pa rečejo: "Jaz tebe tudi." Ni težko.Vlagaš v kariero, vlagaš v odnosNi pa to navada slovenskih družin, malce ameriško nam zveni. Doma prej slišiš vse drugo. Še en zagaten stavek je "ljubim te". Slutim, da ga izrečete redkeje.Zagotovo, izjava "ljubim te" ima posebno težo, nerazumljivo vsem, vsak jo začuti drugače. V vsakem obdobju svojega življenja, ko sem že mislil, da vem, kaj to pomeni, sem potem čez par let ugotovil, da to ne pomeni, da imaš nekoga zelo rad, da si zaljubljen, to še ne pomeni, da nekoga ljubiš. Ljubim te ima zame veliko večji pomen, kot spoštujem te, želim ti najboljše, želim, da si srečen.Torej ste že komu rekli "ljubim te".Sem, že večkrat, ampak v vsakem obdobju mojega življenja je to predstavljalo nekaj drugega.Slovenci običajno to rečemo, ko smo malce fajhtni ali med seksom, v zanosu. Pravite, da je vaša nova skladba umik od modernizirane ideje individualizma. Niste prav zadovoljni s časom, svetom in trenutkom, v katerem trenutno živimo, kajne?Tega ne morem spremeniti. Na stvari, na katere nimam vpliva, se nerad oziram in se trudim, da se ne obremenjujem z njimi. Imel sem obdobje, ko sem začenjal z glasbeno kariero in mi je bila pomembna samo ta. Na stran sem dal vse ostale odnose, prijateljske in družinske. Zapostavil sem marsikateri odnos in ljudi, ki me imajo radi in ki jih imam tudi jaz rad. Takrat se mi ni zdelo pretirano pomembno, da si to pokažem. Pa sem pomislil: Okej, kaj bo pa potem, ko boš imel ves ta svoj uspeh? Morda nas ta naš kapitalistični svet napeljuje, da vedno nekaj potrebujemo, vedno nekaj kupujemo, da moramo vedno obleči nekaj novega, da bi lahko bili, ko bomo vse to imeli, končno sami sebi dovolj. A na koncu nisi niti sam s seboj. Odnosi so zame pomembni, to je nekaj, na čem moraš graditi, v to vložiti veliko truda. Tako kot vlagaš v kariero, moraš vlagati tudi v odnos, če želiš, da uspe, cveti in se razvija.Ko gradiš kariero in sebe kot osebnost, to zahteva nekaj zdravega egocentrizma. Pogosto se tukaj oglasi občutek slabe vesti, da zanemarjaš vse okoli sebe. Je bil to eden od razlogov, da ste se umaknil iz Lenarta, svojega rodnega kraja? Zdaj ste Ljubljančan.Nikoli se ne bom smatral za Ljubljančana. Leto in pol sem živel v centru Ljubljane, ker sem jo hotel res začutiti. Zdaj že kakšno leto živim na njenem obrobju, ta vibracija me malce spominja na Lenart in mi je zelo všeč. Bolj sem navajen živeti v takem okolju. Preselil sem se zato, ker se vse dogaja v Ljubljani, vse vaje z bendom imamo tam. V Ljubljano sem se moral voziti tudi štirikrat, petkrat na teden, kar je postalo zelo naporno. Zanimiv fenomen sem opazil, o njem sta govorila tudi David Bowie in Sting, ki je rekel, da je prva stvar, ki jo moraš narediti, če hočeš postati umetnik in delati to, kar čutiš, da se preseliš vsaj 150 kilometrov stran od svojega rodnega kraja, kjer te vsi poznajo. Odraščaš z ljudmi, ki imajo eno idejo, predstavo o tebi. Moraš se vračati. Ko sem v Lenartu, sem samo Žan, tisti Žan, ki je hodil v šolo s temi ljudmi. Seveda imaš tudi sam nase določene projekcije. Veš, kako drugi ljudje gledajo nate in potem to projiciraš nase. Šele ko sem se preselil, sem si lahko rekel: Okej, kdo je zdaj ta Žan, kateri želim postati, kakšen tip je, kakšna zvrst glasbe ga zanima? Ko sem začel živeti sam, sem nekako odrasel. Gre za skupek vsega. Človek ima tudi grandiozno idejo o tem, kaj od njega pričakujejo drugi.Medčloveški odnosi so v Ljubljani verjetno drugačni. Se vam zdi, da so ljudje v Lenartu bolj srečni kot v Ljubljani?O pristnosti odnosov je težko, mogoče celo filozofsko govoriti, sploh če si nekdo, ki je pod žarometi. Težko ločiš, kdo je s tabo pristen, kdo ni, je pa težko generalizirati, kje so ljudje bolj srečni. Verjamem, da se mora človek za svojo srečo najprej odločiti sam, potem šele pride vse ostalo, tudi okoliščine naredijo svoje. Se mi pa zdi, da so ljudje izven prestolnice bolj v trenutku, bolj si vzamejo čas za sočloveka. To opazim, ko pridem domov in sem na ulici še vedno Žan, pozdravim vsakogar in vsak pozdravi mene. Ko sem kot pubec iz Lenarta prišel v Ljubljano, sem prvi mesec pozdravljal vse na ulici in požel začudene poglede.Petnajsletnemu Žanu nihče ni povedalObstaja nalepka, ki ne pride zmeraj prav. Štajerski glasbenik. Bi se vaša kariera razvila prej, če ne bi bili ... štajerski glasbenik?Mislim, da sem ravno v pravem trenutku naredil ta preskok. Če se ne bi preselil, bi bil kar štajerski glasbenik, ukalupljen, kot da imam koncerte samo na Štajerskem. Sem slovenski glasbenik. Odkar sem se preselil, so začeli v medijih o meni pisati kot o slovenskem glasbeniku.Toliko uspešnic ste že napisali zase in druge, da je kar težko verjeti, da niste stari še niti 30 let. Vas ta bližajoča se okrogla številka kaj obremenjuje?Ne, se je pa zelo veselim. Kot moški sem manj obremenjen s to cifro oziroma se je bolj veselim. Saj veste, kakšni smo fantje - v dvajsetih se še iščeš, nisi finančno stabilen, pri tridesetih, vsaj tako se mi zdi, začneš zoreti v moškega. Veselim se tega, kar mi bodo dala trideseta in potem štirideseta. In tako naprej.Pol življenja ste že v glasbi. Se še spomnite časov, ko še niste bili znani?Se, čeravno se mi včasih to zdi kot neko prejšnje življenje. Rad sem v stiku z Žanom, ker sem Žan večino dneva. Žan Serčič pa sem samo takrat, ko sem na odru. Kot da bi bil takrat ideja, ki jo predstavljam, kar je samo majhen delček mene. Začel sem dokaj mlad, pestro, razigrano potovanje je to bilo. Kot kak vlakec smrti. Najtežji del tega, da začneš zelo mlad, je, da še nimaš zgrajene svoje identitete. Nadenejo ti jo mediji in ljudje, ki imajo o tebi eno percepcijo, in potem si misliš: "Aha, se pravi, jaz sem zdaj to, jaz moram zdaj to igrati." A skozi leta se razviješ.Kaj bi danes povedali petnajstletnemu Žanu, ki je stopil na oder Slovenija ima talent?Objel bi ga in mu rekel, da bo vse v redu, čeprav bo življenje prineslo vzpone in padce. Bil sem komaj petnajstletni fant, moj tretji nastop v življenju pa je bil že v Stožicah. Težko je opisati te občutke.Težko jih je tudi ponoviti, podoživeti, ko začneš tako velikopotezno.Okoli dvanajst tisoč ljudi je bilo tam, moj naslednji koncert je bil dva dni kasneje na nekem festivalu, kjer sem bil sam s kitaro, poslušalo pa me je okoli dvajset ljudi. Petnajstletnemu Žanu nihče ni povedal, da bo to odslej pač tako izgledalo. To je realen svet.Ta vožnja z vlakom smrti pri vas traja nenehno. Gor in dol. Ste kdaj upehani?Vmes sem imel sem eno tako obdobje, kar se vidi v moji diskografiji. Za dve leti sem ugasnil, pravzaprav sem ugasnil medijsko persono Žana Serčiča. Izdal nisem niti ene pesmi, dal niti enega intervjuja. V tistem času sem veliko razmišljal o sebi, o tem, kdo in kaj si želim postati, ali me glasba sploh še veseli. Po razmisleku sem se vrnil k temu, da si tega želim, ampak tako, da mi pri delu ne bo treba ničesar "fejkati", hliniti do konca kariere. Na ta način bi bil neprestano v krču.Priljubljenost, slava, za seboj pritegneta medijsko pozornost. Veliko vsega nas zanima o vas. Jan Plestenjak mi je nekoč povedal, da nakupov več ne opravlja sam, ker bi sicer vsi opazovali, kakšen straniščni papir kupuje.Zelo redko hodim sam v trgovino. Moj vsakdan se je spremenil, v zadnjem letu sem bil v trgovini le kakih petkrat. Nisi vedno razpoložen za fotografiranje med policami, sem pa vesel, ko srečam koga, ki mu to, da me sreča v trgovini, pomeni veliko in na kratko poklepetava. Če se le da, pa imam raje, da kdo drug šopingira namesto mene.Ste glasbenik, ki na odru izžareva močan seksapil. Zaprete oči in med petjem sevate nekakšno erotiko. Kar zlahka zmeša hormone poslušalkam. Gredo kdaj predaleč?To je izkušnja, ki jo želim nuditi svoji publiki. Ne sme biti isto, kot če me poslušajo doma na YouTubu. K temu strmim, naredim šov. S tem nimam večjih težav, moja publika je zelo spoštljiva. Med koncertom vsi vstopimo v nek trans, film. Takrat se zdi vse mogoče. A spoštovanje ostaja. Ne bom pa rekel, da med slikanjem nisem že kdaj dobil kakšne roke na rit.Obstaja najtežji trenutek vaše kariere?Ko začenjaš, včasih samega sebe sprašuješ, ali si dovolj dober. Nekoč sem na Melodijah morja in sonca predstavljal svojo novo skladbo, v katero sem verjel. Šel sem na oder, grozno odpel in bil na koncu štirinajsti od štirinajstih, z eno samo točko od občinstva, vse komisije so mi dale nulo. Zazrl sem se vase, si priznal, da sem bil zanič, ampak ta občutek potem začneš projicirati nase. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišel nazaj. Sam sem bil odgovoren za to, slabo sem odpel komad, ki ni bil bog ve kaj, a vedel sem, da zmorem bolje.Pravijo, da mora imeti dober glasbenik vsaj malo pošvedrano srce.Imam to "srečo", da je bilo moje otroštvo zelo razburljivo. Starša sta se ločila, ko sem bil star 10, 11 let, te družinske okoliščine in tudi nekaj, kar sem prinesel že s seboj na svet, so mi dali ta delček bolečine, ki se ga sliši v mnogih mojih komadih. Lažje razumem bolečino, ker sem šel skozi te trenutke v življenju. Ko sem odrasel, sem želel te občutke razumeti.Je v vašem življenju trenutno kaj ljubezni?Ljubezen je tako ali drugače del mojega življenja. Ljubezen je ena taka vibracija. Ko se daš na vibracijo ljubezni, enostavno pritegneš ljudi, ki imajo enako strast, niti ne gre zmeraj za ljubezen v tem fizičnem pomenu partnerstva, lahko je tudi ljubezen med vsemi nami, ki si delimo oder in nas povezuje ljubezen do glasbe. Ljubezen je vibracija, ki je v mojem življenju stalnica že kar nekaj časa.Trije studijski albumi že obstajajo, četrti nastaja. Vas je kdaj strah, da bi začeli zveneti predvidljivo?Živim v prepričanju, da dokler delaš na sebi in dokler si odprt za spremembe, tako dolgo se bo to odražalo na tvoji umetnosti, ne glede na to, kaj počneš, in že če poslušam sebe izpred dveh let, je razlika velika. Čez leto ali dve bodo skladbe zagotovo spet drugačne. Nedvomno pa obstaja nek nastavek, ko lahko med poslušanjem rečeš, aha, to je Žan Serčič. Je pa včasih dobro pomisliti na to, napisati pesem, ki ne bi zvenela, kot da jo je napisal Žan Serčič. Gre za odmik od škatle. Ampak to je ta ego. Kako bi Žan Serčič to napisal?Moški ga poslušajo, na koncert pa ne upajoVam je ego že kdaj ušel izpod nadzora?Mnogokrat, sploh ko si mlajši, ti uide. A lahko sem hvaležen staršem, ki so mi postavili vrednotni sistem, v katerem mi to, kakšen človek sem, pomeni več kot to, kaj si o meni mislijo drugi in kako uspešen sem. Če bi mi to pomenilo vse, bi me lahko sesul že kak slab komentar. Ko sem bil mlajši, sem bral komentarje na nekem portalu in so me prizadeli.Se spomnite najbolj bedne reči, ki ste jo prebrali o sebi?Včasih rad preberem te stvari in se iskreno nasmejim, včasih jih beremo skupaj s prijatelji in umiramo od smeha. Nekaj zbadljivk je klasičnih in letijo na moj priimek, češ, a ta Serčič se še ni usral. Spomnim se, da je nekdo, ko sem bil star okoli petnajst, ravno sem začenjal, hvaležen staršem, sploh očetu, ki mi je dal kitaro v roke in me opremil z znanjem, a mi kasneje ni bilo nič podarjeno, pod mojo prvo skladbo napisal: "To se zgodi, ko imajo doma preveč denarja in lahko gre vsak v studio posnet pesem, ki jo potem izda."Skrbite za svoje mentalno zdravje? Ne delujete mi naravni ekstrovert.Res nisem, po naravi sem introvertiran človek. Za svojo mentalno higieno skrbim že kar nekaj časa, pri 21 letih sem se začel malo bolj poglabljati vase in si začel zastavljati tudi vprašanja glede ločitve staršev ter tega, kako gledam na partnerske odnose. Začel sem meditirati, kar mi je najbolj pomagalo, da sem spet prišel v stik z Žanom v sebi. Če se preveč ukvarjamo z idejo o uspehu, se je dobro vsake toliko znova "nacentrirati". To je ostala moja rutina.Vstopate v zveze bolj nezaupljivi zaradi te izkušnje iz otroštva?Psihoterapija je ena izmed stvari, ki mi je najbolj pomagala, in šele kasneje, skozi ta proces, sem začel dojemati sebe v prejšnjih zvezah in razumel, zakaj sem tako reagiral, zakaj sem tako se počutil.Za petnajst let kariere in vaših trideset se bo 25. aprila 2025 zgodilo nekaj posebnega.V prodajo smo že dali vstopnice za koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Svoj petnajstletni opus bom predstavil na malce drugačen način, v razširjeni zasedbi, z zrelejšim zvokom in v zrelejši podobi, kot se za skoraj 30-letnega tipa spodobi, tudi z godalnim kvartetom, ki je del te nove skladbe, o kateri sva prej govorila. Cankarjev dom je nekaj, kar mi letvico postavlja zelo visoko, Gallusova dvorana je zagotovo prestižno prizorišče. Malo drugačen koncert bo to, tudi za vse tiste, ki mogoče živijo v prepričanju, da na Žanove koncerte itak hodijo samo mlade punce. Videli smo, kako se je začela skozi leta moja publika širiti, tudi generacijsko. Moja glasba potuje in zato se koncerta v Cankarjevem domu že zelo veselim.Pa saj vas poslušajo tudi moški. Poznam jih.Včasih mi ženske, tudi starejše, rečejo, da tudi njihovi partnerji poslušajo mojo glasbo, le da nočejo na koncert. Čakam ta moment v karieri, ko bo dovolj kul, da boš rekel, da greš na koncert Žana Serčiča, pa ti tega frendi ne bodo zamerili.Plestenjak sindrom?Z Janom sva se pogovarjala, da je to nekaj naravnega. Fantje ali moški v mojih letih me morda dojemajo kot konkurenta. Starejši pa niti ne več, ne jemljejo tako osebno in rečejo: glej, všeč mi je njegova glasba, četudi mi on kot tip ni. Ni treba, da sem všeč vsem, lepo pa je prisluhniti dobri izvedbi, dobremu bendu. In to je to. To se zdaj dogaja. In zelo sem vesel.To so ti krhki koncepti možatosti.Vse to razumem, ampak če kaj naredim, je to to, da dobro posteljem posteljo za tvoj naslednji večer. Če kaj naredim, je to to, da dobro posteljem posteljo za tvoj naslednji večer Psihoterapija je ena izmed stvari, ki mi je najbolj pomagala Ko sem kot pubec iz Lenarta prišel v Ljubljano, sem prvi mesec pozdravljal vse na ulici in požel začudene poglede

(INTERVJU) Žan Serčič: Ljubezen je v mojem življenju stalnica

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano

​(INTERVJU) Žan Serčič: Ljubezen je v mojem življenju stalnica

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano

(INTERVJU) Žan Serčič: Ljubezen je v mojem življenju stalnica