V družbi, ki je razdeljena tudi glede tega, katere državne praznike je upravičeno praznovati, je pač najbolj varno javno reči samo še, da praznuješ zgolj rojstni dan. Pa spet tvegaš, da te sumničavo pogledajo in priliznjeno vprašajo, kdaj pa kaj goduješ. Če imaš ime po mrtvi seks bombi in operi, v kateri naslovno junakinjo v prepad poženeta varanje in ljubezenska bolečina, se špekulacijam s svetnicami in zavetnicami raje izogneš. Rojstnih dnevov nikoli nisem praznovala bučno in pompozno, toda intimno je to zame dan v letu, ko se nekoliko bolj intenzivno zazrem vase in si čestitam, da sem. Leto dni pred tridesetim sem v krogu prijateljev pod javor zakopala kovinsko škatlo, v katero je vsak od nas položil predmet, ki naj bi tako ali drugače označil njegove življenjske cilje. Načrt je bil, da škatlo odkopljemo leto dni pred mojim petdesetim in vidimo, kako nam je uspelo sfurati ali zafurati svoje sanje in cilje. Drevo še vedno je, tudi škatla pod njim najbrž, a ekipa prijateljev se je v dvajsetih letih premešala in ne verjamem, da bi se v taistem krogu, pa še z lopatami v rokah, prav dobro prenašali.
Potem je tukaj osmi marec, ki ga praznujem od nekoč. Ker sem v življenju nekoliko naštudirala feminizem, prebrala mnogo tragičnih in navdihujočih zgodb o izjemnih ženskah in se že zelo zgodaj odločila, da ima moje telo tudi glavo. Noro, da sem po vseh valovih in gibanjih za spoštovanje enakosti in nediskriminacijo po spolu in po vseh apelih o nadobremenjenosti žensk v času pandemije, ob nedavnem osmem marcu še vedno prebirala neumne objave o tem, kako smo ženske dehteče rože in da je najpomembnejše poslanstvo ženske materinstvo.
In potem je tu še ta, čisto poseben praznik. Dela prost dan, ki napove majske počitnice. Letos še prav posebej seje nemir med dva milijona Slovencev, saj jih je vsaj dvajset odstotkov smrtno resno prepričanih, da je to praznik, ki ga praznujejo komunisti; ti po skoraj osemdesetih letih nikakor ne izumrejo. Dan upora proti okupatorju. Aprilski dan leta 1941, ki je določil, da bomo govorili slovensko za vsako ceno, pa čeprav dvojine in sklanjanja zla ne bomo prav dobro obvladovali. Dan, ko se je slovenska umetnost preselila v ilegalo, ker ni želela biti v istem prostoru z okupatorji. Dan, v katerem je disciplina telesa in duha še imela težo in so slovenski krščanski socialisti, komunisti in svobodomiselni narodnonapredni Slovenci morda prvič in zadnjič zmogli sesti za skupno mizo in prepoznati enotnega sovražnika; celo več njih. Dan, ko je bila označba Jugoslovan sopomenka za slogo. Statistični podatki, kot je na primer ta, da je v drugi svetovni umrlo šestdeset milijonov ljudi, pretrese do neke mere, kajti številke načeloma ne vzbujajo sočutja, temveč zgolj čudenje. Toda čisto vsaka osebna zgodba iz tega časa je tragedija. In količnik, s katerim je možno pomnožiti šestdeset milijonov tragedij, je neznanka. In danes slišim, da se tudi v Sloveniji krepijo neonacistična in skrajno desničarska gibanja, katerih pripadniki se pozdravljajo z iztegnjeno desnico. In si mislim, kako je zgodovina pravzaprav ironična.
Če se leta 1941 Slovenke in Slovenci, Jugoslovanke in Jugoslovani, ne bi združili v skupnem oboroženem odporu proti fašistom in nacistom, če omenim le glavne barabe na našem prostoru, se današnji podporniki nacifašizma ne bi imeli s kom pozdravljati. Njihove prednike bi namreč že zdavnaj obesili po jablanah, postreljali pred zidovi ali jih upepelili v krematorijih. Ali pa bi jih pustili životariti, če bi le kot hlapčevski psi za gospodarji bevskali samoglasnike s preglasi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
