Mojim soobčanom ni ušlo, da je avtobus v filmu vozil v prepovedano smer, zelo natančno pa so poslušali Pištija Gajaša, Djurota in Bronjo, ki so bolj ali manj avtentično povzemali radgonščino, kajti film je bil postavljen v Gornjo Radgono in zato deloma posnet v narečju. Na projekciji so režiser in scenarist Marko Naberšnik, avtor literarne predloge Lainšček ter nepozabna Primož Bezjak in Pia Zemljič povedali, da ni bilo enostavno govoriti v narečju; morda ga je še najbolje snel Vlado Novak, ki je tako neformalno pridobil status častnega občana.
V občestvu dveh milijonov, ki je razdeljeno v sedem velikih narečnih skupin in govori v več kot petdesetih narečjih, med seboj pa se celo razlikuje v besedišču med sosednjimi vasmi, zagotovo ni enostavno govoriti v narečju. Reka Mura recimo ni samo državna mejna reka ali, če se nekoliko pošalim, reka, ki ločuje Štajersko in Prlekijo od Prekmurja, ampak človeka ob prestopu opljusne tudi z besedami. Ob vstopu recimo v radensko občino, gledano iz radgonske smeri, štajerski domačini obiskovalca nagovorijo v slovenskogoriškem narečju, na drugi strani Petanjskega mostu, ki zariše mejo s sosednjo občino, pa že v prekmurščini. In ko si sprehajalec zaželi lepega razgleda in zasopiha na 312 metrov visoko Kapelo, ga med goricami že boža prleščina. Tovrstna jezikovna raznolikost na razdalji nekaj kilometrov je naravnost navdušujoča. Zato je povsem legitimno reči, da naša materinščina ni slovenski knjižni jezik, ampak je to narečje, v katero se rodimo. Šele skozi šolanje usvajamo prvine knjižnega jezika, ki ga nato bolj ali manj pravilno uporabljamo v javnem življenju. Tisti, ki dlje časa preživijo v tujini, praviloma pogrešajo bučno olje, štruklje in … govor v narečju.
Del svojega študija sem opravila v Gradcu in takoj tudi začela delati v obmejnem prostoru. To ni bila prava tujina, a vendar sem ugotovila, da se ne bi mogla zaljubiti v moškega, s katerim ne bi komunicirala v materinščini. Zame je jezik najbolj intimen način sobivanja. S prenesenimi pomeni se šalim, skozi narečne izraze se spominjam svojega otroštva in z njim povezanih ljubih mi ljudi, najlažje preklinjam v materinščini. Toda v slovenskem prostoru opažam veliko narečnega jezikovnega separatizma; ljubljanščino v medijskem in umetniško-kulturniškem prostoru uporabijo, ko predstavljajo lik meščanskega intelektualca, Štajerci in Dolenjci smo pogosto utelešeni kot rahlo alkoholizirani veseljaki, Primorci so sproščeni bon vivanti, Prekmurce, ki so današnje prekmursko narečje razvijali kot knjižni jezik od 18. stoletja dalje, pa pogosto označijo kot vsakršne obrobneže. Pred dobrim desetletjem sem sodelovala pri festivalu Dialekta, katerega cilj je bilo širjenje bralne kulture s pritegnitvijo narečja in narečne literarne produkcije. Festival je nekaj let gostoval po Pomurju in se raztegnil vse do slovenskega Porabja in pokazalo se je, kako izjemni sta pravzaprav slovenska literarna in glasbena ustvarjalnost v narečjih. Letos bom najbrž izdala zbirko kratkih zgodb, kot del zbirke Med Rabo in Muro, in bo prevedena tudi v porabščino. Le-to avtor sijajne monografije Besede iz Porabja, besede za Porabje, Franci Just, označuje kot enega izmed govorov prekmurskega slovenskega narečja. Samo ponižno lahko upam, da bom zazvenela tudi v narečju, ki v Porabju še danes v resnici opravlja vlogo knjižne slovenščine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
