Blagajev volčin (Daphne balagayana) je nizek, le do 30 centimetrov visok vednozeleni grmiček z malo razraslimi poganjki, ki so olistani le pri vrhu. Je strupena rastlina. Strupeni glikozid dafnin je v plodovih in skorji. Listi so temno zeleni, narobe jajčasti, gladki, usnjati, nekoliko bleščeči in dolgi do šest centimetrov. Čeprav cvetje na prvi pogled ni razkošno, so združeni v glavičastih kobulih in ob podrobnejšem opazovanju vredni občudovanja. Pa ne le zaradi prikupnih kremno belih "zvezdic", ki se gnetejo na vrhovih poganjkov in se razkazujejo v marcu in aprilu, pritegne tudi močan in prijeten vonj. Njegovi poganjki se plazijo v tleh, tako da dejansko vidimo le njihove vrhove, ki tvorijo nekakšne majhne kolonije.
Najdemo ga na različnih rastiščih, vse od listnatih do iglastih gozdov v podrasti, na gozdnih jasah, strmih pobočjih z grmovjem. Zanimivo je, da uspeva le na severnih, vzhodnih in zahodnih pobočjih, iz tega je takoj razvidno, da ne mara pretoplih in suhih pogojev. Ustrezajo mu tla na serpentinih, dolomitu in apnencu.
Slovenska imena zanj so blagajove jožefce, blagajeve jožefice, blagajka, blagajanka, blagajana, rumene jožefce, jožefovka, kralova roža, kraljeva roža, kraljevska roža, igalka, beli kozlovec.
Blagajev volčin je dobil ime po grofu Blagaju
Zakaj kraljevska roža
Blagajev volčin je tesno povezan z graščakom Rihardom Ursinijem Blagajem, ki je leta 1837 od kmeta iz Polhovega Gradca dobil vejico neznane rastline. Blagaj jo je poslal kustosu Deželnega muzeja v Ljubljani, Henriku Freyerju, ki jo je opisal in poimenoval po pošiljatelju Daphne blagayana. Drugi prejemnik H. G. L. Reichenbach je vrsto objavil v zbirki Nemška posušena flora in blagajev volčin je takrat osvoji za botaniko zainteresirano evropsko srenjo.
Blagajev volčin in vrtnarstvo
Freyer je že zgodaj pričel pošiljati žive rastline različnim botanikom in znancem, med drugim je volčin v cvetličnem loncu prispel v naš znameniti zgodovinski park, v Dol k baronu J. K. Erbergu, ter v botanični vrt v Ljubljani in na Dunaj. Znano je, da so ga po vrtovih sadili domačini v Bosni, pri nas pa je prav tako zašel na zasebne vrtove predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Kranjska je bila dolgo glavni vir rastline za številne evropske botanične vrtove. Zanimivo pa je to, da volčina niso sadili samo v svoje vrtove, temveč tudi v naravo na mestih, kjer naravno ni uspeval (šmarnogorska Grmada, Pekel pri Borovnici, blejska Straža). Poleg prisotnosti volčina v evropskih botaničnih vrtovih ter vrtovih zasebnikov in univerz je bil že leta 1838 razstavljen tudi na cvetlični razstavi v Dresdnu.
Simbol našega naravovarstva
Rastišče nad Polhovim Gradcem je že povsem izropano, je zapisal A. Kerner in vrsto celo uvrstil v poglavje o izumiranju rastlin (takrat še niso bila znana vsa druga nahajališča). Iz tega razberemo, da se je že v 19. stoletju porajala zavest o ogroženosti kraljevske rože. Na ogroženost slednje in planike je opozarjalo tudi Slovensko planinsko društvo, ki je v začetku leta 1898 Deželnemu zboru za Kranjsko poslalo poročilo: "Cele košarice teh cvetk romajo v Ljubljano in vrtnarji ž njimi precejšno kupčijo delajo. Tudi ta kras naše zemlje je vreden, da ga ščiti poseben zakon." Že februarja istega leta je Kranjska dobila zakon o varstvu planik in kraljevske rože.
