Mnogi raziskovalci smatrajo Tržaški zaliv za zibelko morskih naravoslovnih ved, saj so nizi raziskovalnega spremljanja morske biodiverzitete in oceanografskih parametrov prav v tem okolju med najdaljšimi na planetu. Zato zveni paradoksalno, da je poznavanje mnogih skupin morskih organizmov v tem okolju še vedno razmeroma slabo in pomanjkljivo. To velja v veliki meri za hrustančnice, torej morske pse in skate, ki so sicer ključne plenilke v vseh morskih okoljih in igrajo bistveno vlogo pri uravnavanju in strukturiranju morskih ekosistemov.
Novejša opredelitev hrustančnic v Jadranskem morju je pokazala, da se danes mnoge vrste soočajo z najvišjimi stopnjami ogroženosti. Nekatere so tudi na meji neposrednega izumrtja, ko poti nazaj skorajda več ni. Kritično ogroženi vrsti sta danes v Jadranu tudi navadni morski golob (Myliobatis aquila) in njegov znatno redkejši sorodnik, kljunati morski golob (Aetomylaeus bovinus), ki jih v našem morju za zdaj še lahko opazujemo. Kljub številnim podvodnim vzorčenjem z avtonomno potapljaško obleko sem imel priliko v našem delu Jadrana videti le redke hrustančnice. Za večino vrst je namreč značilno, da so zelo plašne in jih je zato pod vodo znatno težje zagledati. Za morske biče je recimo značilno, da se zakopljejo v sediment, poleg tega je tudi njihova barva običajno podobna barvi sedimenta, v kateri se nahajajo, in se zato dobro prikrijejo.
Oboroženi skat
Glede morskih bičev se mi je v spomin zarezal prizor velikega primerka navadnega morskega biča (Dasyatis pastinaca), ki je veličastno in ritmično počasi jadral na območju izpred svetilnika na Debelem rtiču. Morski biči spadajo med skate (Batoidei), za katere je značilno, da imajo škržne reže na trebušni strani, medtem ko jih imajo morski psi, njihovi najbližji sorodniki, na bokih. Morski biči plenijo predvsem razne rakovice, druge vrste rakov in mehkužce na morskem dnu. Pri tem se bolj kot na oči zanašajo na posebne čutilne celice, Lorenzinijeve ampule, ki jim omogočajo zaznavo šibkih električnih polj, ki jih oddaja njihov plen, zakopan v sedimentu. Čeprav morski biči niso agresivni, je znan primer, ko je zaradi vboda nekega skata, za katerega nekateri domnevajo, da gre za morskega biča (Bathytosia brevicaudata), drugi pa za vrsto morskega goloba (Myliobatis tenuicaudatum), umrl sloviti lovec na krokodile, Avstralec Steve Irvin. V srce se mu je nesrečno zarila bodica. Že v grški mitologiji izvemo nekaj o nevarnosti morskih bičev, saj naj bi Herkul zaradi vboda morskega biča izgubil prst. Bodica morskega biča naj bi bila (v grški mitologiji) usodna tudi za Odiseja, ki ga je ubil njegov sin Telegon, saj ga ni prepoznal in ga je nenamerno zabodel s sulico, katere konica je bila narejena iz trna morskega biča. Nazobčana bodica je v bistvu preobražen trn plakoidne luske, ki je sicer značilnost vseh hrustančnic, in je povezan z mešičkom s strupom. Kakorkoli že, primeri vboda morskih bičev so izjemno redki, poleg tega pa morski biči niso agresivni.
Prišlek z juga
Do zdaj smo od ribičev prejeli le nekaj primerkov navadnega morskega biča, ki so se v ribiške mreže ujeli kot prilov. Sem pa s sodelavci z Morske biološke postaje premeril več kot devetdeset primerkov vijoličastega morskega biča (Pteryplatytrygon violacea), ki je od prvega redkejši in so ga za Jadransko morje opredelili kot zelo redkega. V našem delu Jadrana pa se je začel pojavljati šele na prelomu tisočletja. To je edina vrsta morskih bičev, ki ni vezana na morsko dno kot ostale vrste, ampak lovi plen v vodnem stolpcu. Če o prehrani navadnega morskega biča v Jadranskem morju ne vemo skoraj nič, pa to ne velja za vijoličastega morskega biča. Ta se v našem delu Jadrana prehranjuje v največji meri z ribami, med njimi mu še posebej teknejo inčuni (Engraulis encrasicolus). Za razliko od drugih okolij se vijoličasti morski bič v severnem Jadranu občasno prehranjuje tudi na dnu, kar je treba najverjetneje pripisati plitvosti tega okolja. Tako najdemo v prehrani tudi morske organizme, ki prebivajo na morskem dnu, kot so sipe (Sepia officinalis) in rdeči mečaki (Cepola mactrophthalma), v manjši meri pa tudi volčiči (Serranus hepatus). Razlike so bile očitne tudi v prehrani mladičev v primerjavi z odraslimi. Vidne so bile predvsem v velikosti plena, saj imajo večji primerki sposobnost ujeti večje vrste plena, imajo pa tudi večja usta in zobe. Mogoče je tudi, da so manjši primerki lovili majhen plen, zakopan v sedimentu.
Pomanjkljivo znanje
O navadnem morskem biču se še vedno razmeroma malo ve. Niso jasni biološki in ekološki vidiki navadnega morskega biča, kot so pojavljanje in razširjenost vrste, struktura populacije in izbira življenjskega prostora. Tudi z vidika ogroženosti ima po kriterijih Mednarodne zveze za ohranjanje narave (International Union for Conservation of Nature) status vrste s pomanjkljivimi podatki (DD, data deficient). Največji zabeleženi primerek navadnega morskega biča so ujeli leta 2016 v turški provinci Izmir. Imel je orjaška krila, ki so merila v premeru 2,21 metra, celotne dolžine pa ni bilo mogoče določiti, ker so ribiči rep z bodico odstranili. V ujetništvu lahko navadni morski bič doživi več kot dvajset let. Podobno kot za druge vrste hrustančnic tudi za navadnega in vijoličastega morskega biča velja, da se na območju Tržaškega zaliva razmnožujeta. Za obe vrsti je bila namreč ugotovljena prisotnost samic z razvitimi zarodki in mladih osebkov, kar daje še dodatno ekološko veljavo najsevernejšemu predelu Jadranskega morja.
Donosna atrakcija
Danes je ekoturizem, osredotočen na prostoživeče živali, zelo donosna in hitro rastoča panoga, ki prinaša lokalni skupnosti velike dobičke in delovna mesta. Včasih je bil ekoturizem prisoten predvsem na kopnem (npr. safari), čedalje pogosteje pa se uveljavlja tudi v morskem okolju (npr. whalewatching ali opazovanje kitov), predvsem pa v zvezi s potapljanjem z avtonomno potapljaško opremo (npr. potapljanje na koralnih grebenih, opazovanje mant itd.). A tudi tisti, ki se ne potapljajo - ali tega ne želijo, si lahko ogledajo nekatere izjemne prizore iz morskega življenja brez avtonomne potapljaške opreme. Tako so na Kajmanskih otokih južni morski biči (Hypanus americanus) pomembna turistična atrakcija - in ta interaktivni ekoturizem, kot so ga poimenovali, prinaša zelo velike dobičke. Vsako leto Stingray city (mesto morskih bičev), lokaliteta, kjer turisti hranijo morske biče, privabi milijon obiskovalcev, da bi hranili morske biče ali pa z njimi plavali. Ti so povsem nenevarni in zelo krotki, obenem pa tudi radovedni in igrivi. Raziskovalci, ki so proučevali ta fenomen, so prišli do zaključkov, da se je vedenje morskih bičev znatno spremenilo. Ti izključno nočni plenilci, ki so morali hrano iskati na daljših razdaljah, so povsem spremenili svoje vedenje in jih danes opazujejo podnevi. Poleg tega se ti, po naravi sicer tipični samotarji, združujejo v velike skupine. Ugotovili so, da morski biči nimajo pričakovane časovno omejene razmnoževalne sezone, ampak se razmnožujejo vse leto. Naredili so oceno in prišli do spoznanja, da vsak od morskih bičev generira približno 500.000 ameriških dolarjev vsako leto.
O morski bičih še vedno zelo malo vemo, ker so plašni, ali pa jih spregledamo, ker se zakopavajo v sediment. Dejstvo pa je, da se dve vrsti pojavljata in razmnožujeta v našem delu Jadrana, kar daje temu okolju še dodatno veljavo, obenem pa narekujeta skrb in odgovornost, da to okolje ohranimo za zanamce.
* Lovrenc Lipej je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru.
