Po bitki smo vsi generali. Na ta znani izrek sem se spomnil ob nedavni 90. obletnici začetka druge svetovne vojne, ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Poljsko, nato pa je sedem let trajala najbolj krvava vojna v zgodovini človeštva. Po njej so bili vsi na svetu "generali", ki so se zavedali, da so se ključni dogodki, ki so do nje pripeljali, zgodili že dvajset let prej. S sankcijami, ki jih je antanta po porazu Nemčije in Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni naložila Nemčiji. Od ogromnih denarnih odškodnin, odvzema vseh kolonij in nekaterih zgodovinsko nemških ozemelj ob francoski meji in na vzhodu tistih, ki so pripadla Poljski. Sledila je gospodarska in socialna katastrofa, ki so jo vsi Nemci doživljali kot krivično in neupravičeno, z inflacijo, ki je dosegala tisoče odstotkov, brezposelnostjo. Nova demokratična vlada, saj je bil cesar odstavljen, Nemčija pa je postala republika, ni imela nikakršnih možnosti, da bi te razmere omilila. Vse to pa je omogočilo vzpon Hitlerja in njegove NSDAP (Nacionalno socialistične delavske stranke), da si je dobro desetletje pozneje celo na demokratičnih volitvah pridobila oblast in s tolerirano kršitvijo vseh sankcij in pozneje ukinitvijo demokracije po Mussolinijevem fašističnem vzoru začela ponovno oboroževanje in izgradnjo infrastrukture, kar vse je zmanjšalo brezposelnost in navdušilo prebivalstvo, da je podprlo maščevalno vojno in ustvarjanje "arijskega življenjskega prostora".
Rek, da nas zgodovina uči, pa v celoti zagotovo več ne drži
