Če že kakšen dan ne pobegnem ven, v naravo, po zalogo svežega zraka, se lahko, na srečo, podam vsaj na balkon. In z njega gledam v pisane jesenske barve odeta drevesa, pod njimi še neverjetno sveže zeleno travo in ne tako daleč ljubo mi Pohorje. Malo pobrkljam po cvetličnih koritih, pripravljenih na zimo in pomlad, in predvsem vlečem v pljuča kisik.
Pa v takih trenutkih pomislim na svojo ljubo sestrično, ki zajema kisik skozi masko v bolnišnici. Doletelo jo je namreč, tudi njo. Nadvse odgovorno in previdno žensko, ki je pač samo hodila v službo. Ne prav daleč od doma, v šolo. Življenje je jo že močno preizkušalo, a se nikoli ni vdala. Hvaležna sem za zavidanja vredno vez, ki je med nama nastala v trenutku, ko sem jo prvič zagledala, dojenčico, in traja še danes, ko je ta vez iz leta v leto bolj trdna in nadvse blagodejna. Skrbelo me je zanjo, zelo! Potem pa se mi je oglasila. Iz mariborske bolnišnice je po telefonu priletela k meni njena podoba iz bolniške postelje. Sliko, na kateri je vsa uboga z masko za kisik na obrazu, je opisala samo ena beseda: "Pljučnica." A sem si takrat globoko oddahnila. Ker je, okužena z nadlogo "korončkom", vendarle nehala trpeti doma z vedno krajšo sapo in vedno bolj izčrpanim telesom. Ja, pregovorna trma, podedovana po najinih starših, jo je tokrat res predolgo vlekla nazaj. In res sem bila zelo v skrbeh.
Potem pa je prišla najbolj nora noč, kar si jih je mogoče zamisliti. Začela se je že zgodaj, v času, ko v bolnišničnih sobah pride na vrsto čas za spanje. Kar naenkrat, spontano, so začela z najinih telefonov leteti sporočila sem in tja. V polni sobi žensk, od katerih vsaka v svojem trpljenju in poskusu, da bi jo spanec odnesel čim bližje k ozdravitvi, so, tako pač je, piskale, puhale, brenčale, grgrale, vzdihovale - skratka ustvarjale svojevrstno malo nočno muziko. Hrgolile, bi rekli mi na Štajerskem. Iz vsega tega je iz najinega dopisovanja nastajal svojevrsten nočni covid dnevnik. Povem vam, prava humoreska! Moja sestričnica je še enkrat potrdila, kar že dolgo, dolgo vem, da ima neverjeten smisel za humor, še več pa v sebi moči za premagovanje težkih življenjskih preizkušenj. Prav do jutra sem ji tako pomagala krajšati čas, ki bi se sicer neskončno dolgo vlekel. In se to noč do solz nasmejala.
Že kanček humorja je lahko v veliko pomoč
Še enkrat sem spoznala, da je v vsaki stvari na tem svetu mogoče najti tudi nekaj smešnega, kar človeka lahko napolni z optimizmom in potegne v življenju naprej. Vsem, res vsem, ki jih je doletel zoprni, nadležni novi virus, želim, da bi bili sposobni v sebi še najti vsaj drobtinico humorja. Ta je namreč nadvse zdravilen, verjemite! A najpomembnejše, kar želim tokrat sporočiti, je, da se mi je sestrična pravzaprav oglasila s prošnjo: "Prosim te, če le moreš, naredi kaj, da bodo vsi zdravstveni delavci, ki nam pomagajo v tej bitki s covidom, deležni zahvale za vse, kar nam nesebično dajejo." In tako zdaj izpolnjujem to njeno željo, o kateri sem prepričana, da je želja vseh nas. Naj o njej priča tudi jesensko šumenje v krošnjah …
