Prav res me zanima, ali še danes kdo uporablja klet, ki jo je imela moja družina, ko sem kot otrok bivala v eni starejših mariborskih hiš sredi mesta. Vanjo so vodila za tak prostor neverjetno velika in visoka vrata, na njihovi notranji strani pa so se takoj v precejšnjo globino spuščale različno velike strme stopnice. Ta klet je bila nekaj posebnega. Na njenem koncu je bil pod kamnitim obokom manjši prostor, ki je bil videti kot neke vrste podaljšek. Bil je ravno prav velik, da smo vanj spravili premog, predenj so bila naložena drva, ki jih je bilo treba še razsekati, pred drvmi pa so stali veliki zaboji za krompir in jabolka. In ta naša “podzemna sobana” je bila tlakovana z zemljo. Spomnim se množice pajkovih mrež na stropu in na stenah, najbolj pa tega, da smo še junija, ko se je že začenjalo poletje, iz enega tistih velikih zabojev (iz desk jih je naredil ata sam) jemali slastna jabolka. Bila so sveža in sočna, kot da bi jih pravkar utrgali z dreves. Kanadke, bobovci, kosmači, mošančki ... Otroci iz cele hiše smo hodili ponje in jih veselo grizli tudi kar gredoč, ko smo tekali po dvorišču. Še vedno je pred mojimi očmi ta neverjetni prizor: če jih nismo oglodali s pečkami vred in pustili le pecelj, smo ogrizke vedno metali v zidano smetišče. Tam smo namreč vsi stanovalci odlagali odpadke in ti so bili taki, da jih ni bilo mogoče uporabiti za kaj drugega koristnega kakor za gnoj. Otroci smo dvorišče z največjim veseljem redno pospravljali in čistili.
Redkokdaj srečam koga, ki mu je mar in se ne obrne vstran, se ne naredi slepega in neumnega, ko je priča dogodku, kakršnega sem si te dni ogledala na videoposnetku, povsem po naključju, ko sem iskala nek naslov v svojem telefonu. Dogodek je posnela ženska, ki je zalotila starejši par, ko je ob cesti, pri divjem odlagališču smeti, ustavil avto in začel iz prtljažnika nositi velike črne vreče, do vrha napolnjene z odpadki. Ogorčena ju je opozorila na njuno nesprejemljivo vedenje, ju večkrat vprašala, ali ju ni sram, da počneta nekaj tako zavržnega. Saj bi vendar lahko le sto metrov naprej smeti oddala na za to urejenem odlagališču, in to brez plačila. Zagrozila jima je, da bo poklicala policijo, videla sta, da ju je posnela. In začuda nista upala nesramno jezikati, marveč sta dve od treh vreč, ki so že ležale ob cesti, pobrala in pospravila nazaj v prtljažnik avtomobila. Osramočena sta se hitro odpeljala. Upam, da sta se nato ustavila na urejenem odlagališču odpadkov. Če bo ta dogodek komu dal korajžo, da še sam ne bo več tiho in ne bo obrnil glave proč ob srečanju s čim nesprejemljivim, potem nas bo več, ki bomo imeli polepšan dan.
In zakaj tista klet na začetku? Ste opazili, da ni bila zaklenjena in so si prav vsi otroci lahko kadarkoli postregli s slastnim jabolkom?
