Tudi mi, ki danes pogledujemo iz penziona, smo nekoč hodili v šolo in se veselili počitnic. A nismo se le podili po dvoriščih, ulicah in bližnjih travnikih in gozdovih, tudi na morje smo hodili. Eni s starši, drugi tja taborit s športnimi društvi ali taborniki, nekateri pa v zdravstvene kolonije. Spomini, tisti lepi, ker teh je bilo največ, so živi še danes, ko nekateri mlajši mislijo, da smo upokojenci na večnih počitnicah. Kar še zdaleč ni res, a o tem kdaj drugič.
Danes se z zadovoljstvom spominjam tistih mesecev med počitnicami, ko sem bila ali v mladinski delovni brigadi ali v kakšni tovarni na počitniškem delu. Spomini so prelepi, taki, da bi jih z veseljem privoščila vsakomur, ki se bo danes zanje prikrajšal sam ali pa mu jih ne bodo omogočili starši. Ker pač mislijo, da njihov otrok še ni sposoben za kakšno resno delo. Menim, da jim tako le jemljejo pomembne življenjske izkušnje. Na mojo srečo je bil v moji mladosti odnos do dela povsem drugačen. Veljalo je, da delo krepi človeka in da je delo vredno časti in oblasti. Morda bo kdo pomislil, da se motim in da sem preveč črnogleda, a saj vsi vidimo, tudi če mnogi menijo drugače, da je delo že vse preveč poteptal pohlep po lahko pridobljenem denarju in kopičenju stvari, ki jih v bistvu za srečno življenje sploh ne potrebujemo. Danes otroke nevarno prepuščamo brezdelju, buljenju v telefone in računalnike. In, seveda, mnogi med njimi mislijo, da zdaj, med počitnicami, se jim bodo lahko še bolj posvetili. Od staršev pa le zahtevali: daj mi denar, kupi mi, on ali ona to že ima, zakaj jaz nimam, zakaj ne morem imeti …
Ha, pa še kako lahko imaš! Rešitev je enostavna: poišči si delo, sam nekaj zasluži, potem si pa kupi! Če boš sploh še hotel tisto reč, ko bo treba zanjo dati svoj zaslužek.
Zdaj smo pa tam. Otroke smo enostavno preveč razvadili, da bi se jim sploh ljubilo razmišljati o kakšnem delu, če so pa vendar počitnice! Ja, so počitnice in prav je, da so. Toda iz lastnih izkušenj trdim, da počitniško delo nikakor ne škodi, lahko je nadvse zabavno in prijetno. Ker prinese nove izkušnje, nazadnje pa še nekaj pade v žep. Pa ponos! Meni je še danes toplo pri srcu, ko se spomnim, da sem od svoje prve počitniške "plače" prispevala za našo družinsko ozimnico.
Seveda nič ne govorim na pamet. Poznam kar veliko mladih, tudi osnovnošolcev, ki so si počitniško delo že sami poiskali, nekaterim so pomagali starši, znanci, prijatelji … Delali bodo, eni morda samo dva tedna, a s tem ne bodo le dobili v roke denarja, marveč tudi dragocene življenjske izkušnje, pridobili več samostojnosti, se naučili spoštovanja do drugih …
Študenti, ki še danes ohranjajo duh delovnih brigad, mi pripovedujejo samo o lepih spominih in se že veselijo prihodnjih počitnic, ko bodo s svojimi rokami spet nekomu polepšali življenje, sklenili nova prijateljstva …
Mladi s takimi izkušnjami, vem, živijo veliko lepše kot tisti, ki se nevede in nehote prikrajšajo zanje ali pa jih prikrajšajo starši, ki jih slepijo s svojimi prepolnimi denarnicami in jih vodijo na drage brezdelne počitnice.
Preveč je tega, da nam v bistvu ni mar, ali bo delo res okrepilo naše potomce. Sicer pa, le kje sta se že izgubila čast in oblast, ki pripadata prav delu?
