Le še malo in bo padel zastor nad 25. zimskimi olimpijskimi igrami Milano Cortina. Igrami, ki jih bodo v posebnem spominu imeli tudi številni Slovenci. Ljubezen do športa in tega velespektakla, sploh pa bližina ter uspehi naših olimpijcev so mnoge zvabili na prizorišča, da si včasih že dobil občutek, da to sploh niso olimpijske igre. Tako zelo je bilo domače. "Ja, kaj pa te ti tu delaš?" je kdaj padlo v stilu znanega Predinovega refrena.
"Enkratna priložnost," je bil najpogostejši odgovor. Najbolj slovensko je bilo seveda v dolini Fiemme, pot do skakalnic je navijačem naših orlov, ki so nam razlagali, da so "skoki pač slovenski DNK", že dobro znana. Si že predstavljamo marčevski praznik v Planici po videnem v Predazzu, kjer našim nikoli ni manjkalo uspeha. Franci Petek je tam postal svetovni prvak že tik pred razpadom Jugoslavije, Peter Prevc je na svetovnem prvenstvu pred 13 leti osvojil dve kolajni, tokrat pa smo spremljali olimpijsko rapsodijo v režiji njegove sestre in brata, ki sta Prevčevo družinsko zgodbo štirih sorojencev postavila na prav posebno mesto v olimpijski zgodovini.
Nika in Domen Prevc sta s pomočjo Nike Vodan ter Anžeta Laniška Slovenijo učvrstila ne le med najboljšimi v svojem športu, ampak med uspešnejšimi nasploh na teh igrah. Ne prav veliko, le ducat in pol držav se lahko pohvali z zlato medaljo, naši orli in orlice so odnesli dve. Mešana ekipa na olimpijskih igrah še ni doživela poraza in ima popoln izkupiček: dvoje iger, dve zmagi. V igri številk in statistiki morda ne pride do izraza, toda Domen Prevc je bil najboljši na najprestižnejši preizkušnji skakalcev – na veliki napravi. Nekaj, kar je Slovenija doživela prvič.
Nika Prevc pa je edina iz Predazza odšla s celim barvnim kompletom, z Norvežanko Anno Odine Stroem, ki ji je kratila spanec, sta še edini kolajne osvojili prav na vseh tekmah. Dvajsetletna kraljica smučarskih skokov zadnjih let zdaj menda že malce bolj dojame in ceni svoje uspehe. Ob njeni neskončni želji in ambiciji po zlatu ter popolnosti v zraku, smo bili za vse, kar je bilo manj od tega, deležni - kot takšnemu spektaklu tudi pritiče – še drugačnih emocij. Popeljala nas je na vrtiljaku razpoloženj. Sreča, veselje, vznesenost, čarovnija so poganjali v eno smer, frustracija, jeza, žalost, razočaranje, tesnoba v drugo.
Na koncu se je moralo zasukati v prvo. Kar pa ne bi mogli reči za druge slovenske olimpijce. Brez skakalcev bi Slovenija pustila zelo bled vtis. Kot da ji bližina ne ustreza, kot da ji Italija ne paše. Le iz Torina 2006 so se v tem tisočletju naši športniki vrnili povsem praznih rok. Tokrat je Prevčeva sicer že prvi dan iger poskrbela, da je bil italijanski urok premagan, a pozitivna energija se ni prenesla na druga prizorišča, med druge naše olimpijce. Morda so bili predaleč, morda na daljavo prenos ne deluje.
Igre nasprotij, torej, v prestolnici vrvež, na podeželju mrtvilo, eni v hotelu, drugi v … hlevu. Niso vseh olimpijcev obravnavali olimpijsko.
Da bo olimpijski duh trpel, smo vedeli že pred začetkom, a na nekaterih manjših prizoriščih je izzvenel. Še Domen Prevc je ob obisku Cortine, ko je opravil s skakanjem, ugotovil, da je tam povsem drugače. Igre nasprotij, torej, v prestolnici vrvež, na podeželju mrtvilo, eni v hotelu, drugi v … hlevu. Niso vseh olimpijcev obravnavali olimpijsko, je potarnal Žan Košir. Nekateri so plačali davek, da se ni razmetavalo z denarjem, na veliko gradilo, kot je bila praksa dežel, ki so na športu loščile lastno podobo. Deskarji so bili sicer najbližje, da s četrtih iger zapored prinesejo kolajno. Njih res ni obiskala sreča. Tim Mastnak jo je izgubil za pičlo dolžino prsta, Gloria Kotnik boje zanjo za še manj.
Drugi so morda pričakovali več, pa niso bili deležni pomoči od zgoraj. Nekaterim našim džokerjem so krila pristrigle ali kar odsekale bolezni in poškodbe, čez palec je bilo tega nadpovprečno, toda vseeno smo pogrešali nekaj več, nek presežek. Niti ne nujno odličja, dovolj bi bilo presenečenje, nastop sezone, kariere, da bi jih opazili in si jih zapomnili. Ker to pač tudi šteje - izstopajoča zgodba, boljše pozitivna, lahko pa tudi negativna. Ni dileme, v katero smer je šla Lindsey Vonn. Startna številka 13, trinajst sekund smuka, jasno je, katera številka ji ne prinaša sreče.
Lahko pa stopiš iz povprečja z drzno potezo kot Jutta Leerdam, ki ji zlato očitno ni več zadosten izziv. Z odprtjem zadrge je menda milijonček padel v mošnjiček nizozemske hitrostne drsalke. Nobena država ne bi niti približno toliko odštela za zlato, niti Singapur in Hongkong ne, ki sta ponujala največ. V tej smeri gotovo ni razmišljal Lucas Pinheiro Braathen, ko je domovino očeta zamenjal za domovino matere. Še v Sloveniji bi zaslužil več, a prvo zimsko zlato za Brazilijo, celo Južno Ameriko in vse tropske države ima tudi svojo težo, mar ne? Njegov nekdanji rojak Johannes Hosflot Klaebo bi pod eno od teh dveh zastav postal multimilijonar čez noč, a kaj, ko je obseden z norveško himno vsak dan. Nore reči počne Viking, s petimi zlatimi kolajnami letos in desetimi skupno je že kralj zimskih iger, ki pa naj zmaga še ničkolikokrat, poletnega kralja Michaela Phelpsa (23 zlatih kolajn) nikoli ne bo ujel. A komu sploh mar za žlahtno kovino, če je 24 ukrajinskih športnikov olimpijske igre "videlo" le na čeladi. Trk ob realnost ne bi mogel biti močnejši, četudi so ga pometli pod preprogo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
