(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Prispevki za biografijo Vladimirja Vladimiroviča

V petek, 8. julija, je bil šestdesetletni Aleksej Gorinov, pravnik in občinski svetnik iz Moskve, obsojen na sedem let zapora zaradi "širjenja lažnih informacij" o ruski vojski. Njegov "zločin" je bil javni nastop na aprilskem sestanku občinskega sveta moskovskega okraja Krasnoselski, v katerem je obsodil odločitev o organizaciji plesnega tekmovanja, "medtem ko v Ukrajini poteka vojna, v kateri umirajo otroci". Več kot dvomesečni pripor in grožnja stroge zaporne kazni nista zlomila Gorinovega uporniškega duha. Med sojenjem je v stekleni kletki v rokah držal transparent, na katerem je pisalo: "Ali še vedno potrebujete to vojno". Gorin je prvi posameznik, obsojen po drakonskem zakonu, ki ga je ruski parlament sprejel slab mesec po začetku agresije na Ukrajino, s strogimi kaznimi za vsakogar, ki bi "širil lažne novice" o Putinovi "specialni vojaški operaciji". Gorinova obsodba je le vrh ledene gore in obenem nova grožnja vsem, ki bi si drznili javno kritizirati uradni diskurz o "denacifikaciji" sosednje države. Naslednji na vrsti je Ilija Jašin, eden izmed redkih opozicijskih politikov, ki so še ostali v državi. Jašinu grozi do deset let zapora, ker je na družbenih omrežjih govoril o pokolih v Buči. Pred Gorinom in Jašinom je bilo aretiranih, priprtih in na krajše "administrativne" zaporne kazni obsojenih na tisoče ruskih državljanov, ki so v prvih tednih vojne na ulicah mirno protestirali proti agresiji.

Represija se ni začela z vojno. "Vedeti morate, da se Rusi trudijo. V tišini odhajajo v zapor za 10, 15 let," so ob nedavnem koncertu v Ljubljani povedale članice kolektiva Pussy Riot, ki so na Metelkovi nastopile v okviru festivala Lezbična četrt. Civilna družba je v Rusiji popolnoma onemogočena, v brezobzirni in sistematični kampanji oblasti, ki se je začela že leta pred 24. februarjem letos. Mnogi aktivisti civilne družbe so bili prisiljeni poiskati zatočišče v tujini ali pa so se potihnili doma. Vse vplivnejše organizacije za zaščito človekovih pravic je kremeljski režim označil za "tuje agente" ali "nezaželene organizacije", kar pomeni, da vsak ruski državljan, ki sodeluje z njimi, tvega zaporno kazen. Enako se je zgodilo z mediji. Tisti redki, ki so preživeli Putinovo dolgoletno hajko, vključno z umori nekaterih znanih novinarskih imen, so ugasnili po začetku vojne v Ukrajini. Zaradi vsega tega je potrebno z zadržkom jemati trditve, ki jih sicer širi tudi uradna Ukrajina, da so za vojno krivi vsi ruski državljani, ker naj bi vsi podpirali Putina. Da uživa večinsko podporo, kažejo tudi raziskave javnega mnenja, a v državi, kakršna je današnja Rusija, človek verjetno dvakrat premisli, preden odgovori na "anonimno" anketo.

Realna slika je bržkone drugačna. Da bi razumeli, zakaj mnogi ruski državljani obsojajo Putinovo politiko, se je potrebno spomniti vsega, kar Putin že več kot dve desetletji povzroča ne le sosednjim državam, ampak tudi, že dolgo pred tem, ruski družbi in njenim državljanom.

Spomnimo se, kako je Putin prišel na oblast. Le mesec dni po tem, ko je Boris Jelcin do tedaj anonimnega uslužbenca ruske tajne službe FSB imenoval za predsednika vlade, so septembra 1999 odjeknile eksplozije v stanovanjskih objektih v Moskvi, Volgodonsku in čečenskem mestu Bujnaksk, v katerih je umrlo tristo ljudi. Konec septembra je Putin za eksplozije obtožil čečenske teroriste, pri tem pa ga ni motilo, da je le dan pred tem lokalna policija ob postavljanju eksploziva v še enem stanovanjskem bloku, v mestu Rjazan, zalotila in aretirala tri agente FSB. Uradna preiskava je kasneje "ugotovila", da je šlo le za vajo. Naključje pač. Putin je eksplozije izkoristil za bombardiranje Groznega in začetek druge čečenske vojne, to pa ga je le nekaj mesecev kasneje pripeljalo na oblast, ko ga je na silvestrovo 1999 Boris Jelcin imenoval za svojega namestnika. Na volitvah spomladi 2000 je Putin, še vedno na valovih podpore, ki mu jo je prinesla vojna, zmagal s 53 odstotki glasov. To je lekcija, ki jo očitno danes, z vojno v Ukrajini, želi ponoviti. Ali so bile eksplozije Putinovo maslo ali ne, je odprto vprašanje, a Andrej Kovaljev, ki sem ga imel priliko osebno spoznati, ruski oporečnik, predsednik Komisije za človekove pravice in član ruske dume, ki je vodil preiskavo, je bil odločen, da je bilo tako. Kovaljev, ki sem ga večkrat tudi osebno srečal, je ostro nasprotoval ruski agresiji na Gruzijo leta 2008, kot tudi zasedbi Krima 2014. Marca 2010 je bil avtor manifesta "Putin mora oditi". Umrl je pred slabim letom, avgusta 2021, v starosti 91 let.

Za razliko od eksplozij v stanovanjskih objektih so bili napadi na šolo v Beslanu septembra 2004 in zajetje talcev v moskovskem gledališču Dubrovka dve leti pred tem brez dvoma delo čečenskih teroristov. A pri obeh bodeta v oči dve dejstvi. Najprej reakcija ruskih varnostnih sil, ki se je v obeh primerih končala z ogromnim številom žrtev. V Beslanu je umrlo več kot 330 ljudi, večinoma otrok, v Moskvi pa kar 170 od skupno 850 talcev. Da je velik del žrtev mogoče pripisati načinu osvobajanja talcev, je več kot očitno. Mnogi izmed moskovskih talcev so umrli zaradi vdihavanja plina, za katerega uradna preiskava ni ugotovila, kdo ga je spustil v dvorano. Oba tragična incidenta pa povezuje tudi dejstvo, da ju je Putin izkoristil za nadaljnjo krepitev svojega oblastnega primeža.

Po terorističnem napadu v Beslanu je "reformiral" ustavo, odvzel pristojnosti ruskim regijam in utrdil, kot je sam temu dejal, "vertikalno oblast". Po tragediji v gledališču Dubrovka pa je Putin, nejevoljen zaradi kritičnega poročanja zadnje nacionalne neodvisne televizijske mreže NTV, tej zamenjal vodstvo in si popolnoma podredil uredniško politiko. Nadzor nad mediji pa se ni izvajal zgolj z zamenjavami, ampak tudi z zapiranjem in umori novinarjev. V javnosti je seveda najbolj znan umor Ane Politkovskaje oktobra 2006, a Odbor za zaščito novinarjev (CPJ), ki je eden od partnerjev Platforme Sveta Evrope za zaščito novinarjev, navaja podatke o 82 umorih novinarjev v Ruski federaciji, od tega velike večine v obdobju po Putinovem prihodu na oblast. Drugi viri navajajo še višje številke. V skrivnostnih okoliščinah pa niso umirali le novinarji, ampak tudi politični nasprotniki in drugi posamezniki, ki jih je Kremelj smatral za nevarne. Boris Nemcov leta 2015, Boris Berezovski 2013, Stanislav Markelov in novinarka Anastazija Baburova 2009, Sergej Magnitski 2009, Sergej Jušenkov 2003 in Aleksander Litvinenko, zastrupljen z radioaktivnim polonijem leta 2006 v londonskem hotelu. Litvinenko je najverjetneje umrl zato, ker je skupaj z Berezovskim pripravil poročilo, v katerem je odgovornost za smrt tristo ruskih državljanov v eksplozijah septembra 1999 pripisal Putinu.

Berezovski je eden od tistih ruskih oligarhov, ki so se uprli Putinu, kar je plačal z življenjem. Druge, kot je Mihail Khodorkovski, je Putin zaprl ali izgnal v tujino. Ostali so lojalni plačanci, ki so na račun svoje zvestobe bajno obogateli na račun ruskih državljanov in lahko s svojim bogastvom razpolagajo, dokler držijo gobec in finančno podpirajo Putina osebno in njegovo politiko.

Tudi kratek in nepopoln seznam prispevkov za biografijo Vladimirja Vladimiroviča ne more izpustiti njegovega odnosa do homoseksualcev. Ne toliko zato, ker bi šlo za edino manjšino, ki se je znašla na udaru Putinove oblastne paradigme, ampak predvsem zato, ker je homofobija od samega začetka, v spregi z rusko pravoslavno cerkvijo, politično instrumentalizirana za opravičevanje in upravičevanje vzpostavljanja Putinove avtoritarnosti doma in konflikta med "čistim ruskim narodom" in "degeneriranim, liberalnim zahodom".

Vse to je seveda le utrinek in še zdaleč ne popoln politični profil Vladimirja Putina, pa vendar je dovolj za zaključek, da njegova invazija na Ukrajino ni nikakršno nesrečno naključje in še manj reakcija na zunanje grožnje, ampak logična kulminacija njegove vizije Rusije in njene vloge v svetu. Pot do agresije na sosednje države je bila tlakovana z dolgimi leti postopnega uničevanja svobode in zatiranja ruskih državljanov. Putin je človek, ki je sprožil vojno, da bi se zavihtel na oblast, in očitno verjame, da le z vojno in konflikti svojo oblast lahko ohrani in okrepi. Od Čečenije, preko Gruzije, Sirije, pripojitve Krima in sedaj še invazije na celotno Ukrajino.

Tega dejstva o Vladimirju Putinu ne morejo in ne smejo ignorirati tisti, ki, tudi če z najboljšimi nameni, v njem vidijo nekakšnega novodobnega Brežnjeva, zadrtega sovjetskega ali ruskega vožda, ki navkljub vsemu svojemu renčanju in lomastenju ohranja minimum racionalnosti in pripravljenost na razumna pogajanja. Putin ni Brežnjev. Konflikt in vojna sta temelj njegove oblastne paradigme.

To ne pomeni, da se z njim ne bi smeli pogajati. Nasprotno, treba je podpreti vse napore, ki bi čimprej končali to nesmiselno prelivanje krvi. A trajnega miru ne bo, če bomo v pogajanja vstopali s koncesijami na tuj račun, ki nagrajujejo in podžigajo agresijo, in naivnim hlastanjem po razumnosti in zmernosti, ki ju Putin ne premore in odkrito prezira.

Še bolj bi se ob Putinovih "dosežkih" morali zamisliti ljudje, ki v svojem nacionalnem okolju sicer na vso moč zagovarjajo demokracijo, politične svoboščine, enakopravnost in spoštovanje človeškega dostojanstva vseh posameznikov v družbi, svobodo medijev, civilno družbo, socialno pravičnost, boj proti skorumpiranim elitam, v kontekstu ruske agresije na Ukrajino pa eksplicitno ali implicitno iščejo vse mogoče razloge da bi relativizirali ali celo opravičevali podivjani bes in imperialistične ambicije zadrtega avtoritarca, skorumpiranega kralja oligarhov, nestrpneža, nacionalista in homofoba. Ker, kaj pa ... S tem ne puščajo na cedilu le lastnih načel, ampak tudi vse ruske državljane, ki so v odporu proti Putinovi politiki izgubili svobodo, nekateri med njimi pa tudi svoja življenja. Ljudje, ki v Putinu vidijo voditelja, ki bo kaznoval pokvarjeni zahod in vzpostavil nov, pravičnejši svetovni red, bi se morali resno zamisliti, na koga stavijo. "V Rusiji imamo novega Hitlerja," je pred dnevi za britanski Guardian izjavila ničkolikokrat aretirana, kaznovana in tudi pretepena Maša Aljohina iz skupine Pussy Riot. Reductio ad Hitlerum? Zelo upam, da gre res le za to.