(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Pax Kremliana

Ruska federacija je postala članica Sveta Evrope 26. februarja 1996. Pot do sprejema ji je utrlo pismo, ki so ga na organizacijo naslovili takratni ruski voditelji, predsednik Boris Jelcin, predsednik vlade Viktor Černomirdin in predsednika obeh zborov ruskega parlamenta. V pismu so se formalno zavezali, da bo Ruska federacija dosledno spoštovala obveznosti iz članstva v Svetu Evrope, tako kot specifične zahteve, ki jih je kot pogoj za članstvo postavila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Jelcin in druščina so tako med drugim obljubili, da bo Ruska federacija mednarodne notranje spore reševala z mirnimi sredstvi in se vzdržala vseh oblik groženj s silo svojim sosedam. Zavezali so se tudi, da bodo odprte mednarodne mejne spore reševali po načelih mednarodnega prava ob upoštevanju obstoječih mednarodnih pogodb. Na koncu pa je Ruska federacija preko svojih najvišjih predstavnikov obsodila kot napačen koncept dveh različnih kategorij tujih držav, pri čemer se nekatere obravnavajo kot območje posebnega vpliva, imenovano "bližnja tujina".

Kaj se je s temi formalnimi obljubami zgodilo, vemo. Slaba tri leta po tem, ko smo v Palači Evrope v Strasbourgu nehali pokati z zamaški ruskih šampanjcev, so v Moskvi odjeknile eksplozije v stanovanjskih objektih, do tedaj nepoznani uradnik FSB Vladimir Putin pa je zamenjal Jelcina in ukazal, da se notranji spor v Čečeniji rešuje z zelo nemirnimi sredstvi. Ah, boste morda zamahnili z roko, mednarodne obljube in sporazumi so le mrtve črke na papirju, v dogajanjih, ki so pripeljala do ukrajinske vojne, so jih kršili vsi po vrsti. Morda, a zadnji stavek, o bližnji tujini, je ključnega pomena za razumevanje tega, zakaj je do napada v Ukrajini prišlo in kaj je potrebno, da se vojna konča in da se vzpostavijo pogoji za trajen mir in stabilnost. Ah, boste morda zopet zamahnili z roko, doktrina bližnje tujine nas v Sloveniji ne ogroža, saj se nanaša zgolj na bivše sovjetske republike in morda bivše članice varšavske zveze. Ne veselimo se prehitro. Da bi razumeli, kako elastično to doktrino interpretira Putin, se spomnite njegovih nedavnih razmišljanj o Petru Velikem in pravici Rusije, da si vzame, kar šteje za svoje. Da se ji sline cedijo tudi po Balkanu, tujini v naši bližini, če hočete, je več kot očitno.

Zakaj se je zgodila vojna

Razprave o vojni v Ukrajini in našem odnosu do nje so naporne, a potrebne. Naporne, ker so polne posploševanj in poenostavljanj pa tudi poizkusov osebnih diskreditacij sogovornikov, če zmanjka argumentov. Pogosto se ta razprava skuša zreducirati na binarno polarizacijo, na spopad med pacifisti in rusofobi, kot se je to zapisalo časopisu Delo. To je netočno in nedostojno.

Sam odločno podpiram Ukrajino kot žrtev ruske agresije, a nikakor ne bi želel, da se me tlači v isti koš z vsemi, ki, - na tej točki - mislijo podobno. Zavračam namreč oportunistični antiputinizem glede Ukrajine, ki v svoji politiki sicer brez sramu plonka Putinovo ideološko avtoritarno paradigmo, ki gradi na nacionalizmu, kulturnem boju in sovraštvu do drugačnih.

A ker je ta razprava vendarle tudi zelo potrebna, saj pomaga oblikovati javno mnenje in stališča do krize, ki nas neposredno ogroža, se bom tokrat skušal osredotočiti na to, s čimer se z drugimi sodelujočimi v razpravi strinjam, in ne le na tisto, kar nas razdvaja.

Popolnoma se strinjam, da naj se vojna čim prej konča, s tem pa tudi nepotrebno prelivanje krvi in uničevanje Ukrajine. Zaradi Ukrajincev, zaradi tisočev mladih ljudi, ki umirajo na obeh straneh fronte, in tudi zaradi širših varnostnih, ekonomskih, političnih in družbenih posledic vojne v Evropi in svetu. A da pridemo do trajnega miru, je treba razumeti, zakaj se je vojna zgodila.

Grehi Zahoda so Putinu in putinom utrli pot

Precej je tistih, ki bolj ali manj odkrito razloge iščejo v Ukrajini. Res je, Ukrajincem lahko očitamo marsikaj. Od korupcije do težav z desnimi skrajneži kot tudi napačne poteze v odnosu do rusko govorečih državljanov. A slika ni popolna, če ne analiziramo, kako se odnos Ukrajine do teh vprašanj spreminja skozi čas, pa tudi ne brez primerjave s tem, kako je s skrajneži, korupcijo in odnosom do drugače govorečih, mislečih in ljubečih na strani agresorja. Protesti na trgu Majdan so odnesli najbolj korumpiranega ukrajinskega predsednika, ki je pobegnil v Rusijo. Ukrajinci so takrat jasno pokazali, da si želijo drugačne države in prihodnosti. Argument, da so skrajneži (v veliko večjem številu) tudi na drugi strani in da se ta še bolj brezobzirno obnaša do manjšin, ni nikakršno opravičilo za ukrajinske težave na tem področju, pomeni pa, da je kakršnokoli upravičevanje agresije s temi očitki neverjeten cinizem. Če želijo Ukrajinci postati člani EU, potem bodo morali precej pospraviti po hiši, a ne pod grožnjo bomb in tuje agresije. Argument, da Rusija rešuje "svoje" v Donecku in Lugansku, ne zdrži, če pogledamo, kaj se tam dogaja. Od "osvobojenih mest" ni ostal niti kamen na kamnu, v "osvobajanju" pa umirajo predvsem vpoklicani lokalni prebivalci, ki jih Putin, brez ustreznega usposabljanja in opreme, uporablja kot kanonfuter za doseganje svojih imperialističnih ciljev.

Mnogi odgovornost za vojno pripisujejo Zahodu, predvsem ZDA in Natu. Strinjam se, da imajo veliko masla na glavi. Cinizem, dvoličnost, kratkovidnost in nedoslednost zahodnih voditeljev skozi desetletja so pripravili pogoje, ki jih Putin in putini brezobzirno izkoriščajo za dosego svojih ciljev. Od "vojne proti terorizmu", skrivnih letov in zaporov CIA, Guantanama, vojn v Iraku in Afganistanu do neoliberalnega uničevanja ekonomske in socialne podstati, brez katere liberalna demokracija, ki je imajo sicer zahodni voditelji vedno polna usta, nikakor ne more delovati in preživeti. Trajnega miru in stabilnosti v svetu ne bo, dokler se Zahod ne bo pogledal v zrcalo in krepko pometel pred svojim pragom. Grehi Zahoda so Putinu in putinom gotovo utrli pot, nikakor pa niso opravičilo za njihovo divjanje in agresijo. Svet ne bo pravičnejši in varnejši, če bomo hinavce zamenjali s pobesnelimi avtoritarci. Prav je, da smo kritični do sebe in do Zahoda, razumem kritiko ZDA in Nata, a, lepo vas prosim, nehajmo te probleme in krivice reševati s projiciranjem plemenitih nagibov na fašistoidnega samodržca, kot da gre za cirilično reinkarnacijo Cheja Guevare.

Svet brez orožja ...

Putinova agresija na sosednjo državo pomeni najbolj grobo in agresivno obliko uveljavljanja doktrine bližnje tujine. Putin je Ukrajino napadel, ker je po tej doktrini ta njegova in z njo lahko počne, kar hoče. Pred dobrih četrt stoletja je mednarodna skupnost od Rusije zahtevala, da se te doktrine vzdrži in jo obsodi. Danes velik del javnosti, tudi pri nas, to doktrino ne le sprejema, ampak jo jemlje kot legitimen razlog za to, da Rusija s svojimi sosedi dela kot svinja z mehom in jim ne dovoli, da se svobodno odločajo o svoji prihodnosti.

Mnogi ob solidarnosti do Ukrajine s prstom kažejo na dvolično brezbrižnost Zahoda glede drugih vojn in krivic v svetu. Od palestinskega vprašanja do pozabljene, več let trajajoče morije v Jemnu, za katero je odgovorna zaveznica Zahoda, avtoritarna teokracija Savdska Arabija. To se kaže tudi v odnosu do beguncev, kjer solidarnost delimo glede na veroizpoved in barvo kože. Tudi Zahod ni sramežljiv glede brutalnega uveljavljanja svojih interesov. Prav je, da to obsodimo. Strinjam se, da je to sramotno in nevzdržno. Strinjam se, da je treba te krivice popraviti, ne jutri, ampak takoj, a ne za ceno in na račun ukrajinskih žrtev in trpljenja. Popravimo vse krivice, ne opravičujmo enih z drugimi. Zavrnimo cinični, na glavo obrnjeni kajpaonizem britanskega obrambnega ministra Rifkinda iz časov vojne v Bosni. Če bi pomagali Bosni, je takrat pokroviteljsko podučil britanske parlamentarce, to ne bi bilo fer do Angole in Kambodže, ki ju je svet že prej pustil na cedilu.

Sem odločno na strani tistih, ki si prizadevajo za svet brez orožja. Vendar pa svetujem previdnost glede naivnega apliciranja te plemenite aspiracije na konflikt med šibkejšim, ki se brani, in veliko močnejšim agresorjem. Edini, ki to vojno lahko v trenutku konča, je Putin, a ni nikakršnih znakov, da bi to bil pripravljen storiti. Če nimamo nobenega vpliva na količino in uporabo orožja močnejše strani, pomeni odrekanje pomoči šibkejši strani posredno vojaško podporo Rusiji. To ni moralna sodba, to je dejstvo. Trditev, da vojaška pomoč Ukrajini podaljšuje konflikt, je točna zgolj na najbolj cinični ravni. Če ji ne pomagamo, bo agresor zmagal. Ukrajinski odpor proti ruskemu agresorju je narodnoosvobodilni boj za preživetje. Mir za vsako ceno, ki bi priznal in legitimiral Putinove imperialistične ambicije, ne bi bil le nedostojen, ampak predvsem ne bi prinesel miru. Ravno obratno, Putinu bi podaril odskočno desko za nadaljnjo agresijo in destabilizacijo sveta.

Še hrana kot arzenal za destabilizacijo

Putin je napadel Ukrajino, ker je ključna za dosego njegove imperialistične politike. Z našo pomočjo že leta uporablja energente kot orožje za destabilizacijo sveta in njegovo ponovno preureditev po svojih željah. Za mir po svojih željah. Pax Kremliana. Z Ukrajino v svoj arzenal dodaja tudi hrano. Putin je za dosego svojih ciljev pripravljen ne le pobiti vse Ukrajince, ki mu pridejo pod roke, in pri tem žrtvovati na tisoče življenj lastnih mladih državljanov, ampak tudi izstradati polovico sveta. Tega niti ne skriva. Konec aprila je kremeljsko trobilo Ria novosti objavilo članek z naslovom Rusija ima proti Zahodu na voljo tudi veliko bolj zastrašujoče orožje od raket in članek pospremilo s fotografijo pšeničnih klasov. Lakota, ki je že danes verjetno neizogibna, bo pomorila na milijone ljudi, še več pa jih bo pognala v beg, proti zahodu. To ni naključna posledica vojne v Ukrajini, ampak od samega začetka njen glavni namen. Kakšne bodo posledice, si lahko predstavljamo, če begunsko krizo zadnjih let, ki je bila zlorabljena za to, da na oblast pripelje iliberalne avtoritarce v mnogih zahodnih državah, pomnožimo z deset. Mir za vsako ceno, ki bi zamrznil status quo, je Putinova zmaga. Od tistega trenutka naprej bo svet odvisen od milosti ali nemilosti kremeljskega samodržca, ki lahko vsak trenutek, kadar se mu zahoče, pritisne na sprožilec. Ne glede na posledice oziroma prav zaradi njih. Da je to tudi pripravljen storiti, je od 24. februarja več kot očitno.