Maja, udobno se namestite ... čas je za malce nostalgije. Aprila ste z Davidom Gorinškom odvodili prireditev Bob leta. Bilo je kar turbulentno. Ste spet našli mir v življenju?

"Moje življenje ima turbulentne in mirne dneve, nikoli jih ne morem napovedati v naprej, ali se na njih pripraviti, zato so praske del mojega bivanja v tem svetu. Na meni ustvarjajo zanimive vzorce, iz katerih se rojevajo nove in nove zamisli. V tem je seveda tudi nekakšen življenjski mir."

Oba sta takrat bila popolno presenečenje, saj smo vajini imeni razkrili tik pred prireditvijo. Ste zato čutili še poseben pritisk? Napovedali smo vaju kot sveža obraza, svežo energijo, marsikomu bi se pošteno tresle noge ...

"Treslo se je vse, samo moje noge ne. Še dobro, ker sem bila v petkah, kar ni moja najbolj običajna obutev (smeh). Pa vendar, pritisk je obstajal. Ne zato, ker ne bi zaupala, da smo pripravili odlično prireditev, pač pa bolj zato, ker me je skrbelo, ali bomo zadovoljili mariborsko publiko, katere spomine na Bob leta je najbolj od vseh zapečatil izjemni Tadej Toš, pa tudi ekipa z Drevenškom je dobro opravila svoje delo. Izrabili so veliko različnih vsebin in potez, mi pa smo morali pokazat in dokazat, da smo lahko boljši. Celo, da si to mesto zaslužimo. In to ljudem, ki Bob leta spremljajo še od takrat, ko sem jaz še hodila v osnovno šolo. Ker smo se odločili za skrivno razkritje voditeljev šele na dan prireditve, so bila pričakovanja in špekulacije na vrhuncu, ampak že prvi veliki smeh, ki se je suvereno zgodil že kar pri uvodnem videu, je pomiril utrip srca novopečenih voditeljev."

Kakšna izkušnja je bilo za vas prvo vodenje Boba? Kot let z raketo ali vožnja po makadamu?

"Z raketo po makadamu. Človek bi se želel zagnati in gladko preleteti pripravljen program, a je dinamika prireditve in vzdušje z mariborskim občinstvom nekaj povsem unikatnega. Na trenutke švigneš in razsvetliš nebo, v drugem trenutku pa si moraš vzeti čas, začutiti ljudi na drugi strani odrskih luči in jim povedati zgodbo. Vse pregledane pretekle edicije me niso mogle pripraviti na moje lastne čevlje voditeljice Boba leta ... morala sem se preprosto soočiti s pričakovanji in predsodki in ljudem pokazati pristno sebe ... ker v Mariboru drugače ne gre ... tudi, če se vsega naučiš na pamet, moraš na oder prinesti sebe takšnega, kot si."

Pri tako velikih šovih gre običajno kaj narobe, ne da bi gledalci vedeli za to. Delite z nami kakšno zamolčano anekdoto, peripetijo, morda celo kiks?

"Oh ne! Pa sem mislila, da ne bo nikoli nihče izvedel (smeh). Že na začetku sva z Davidom drug drugemu pozabila dati dogovorjene iztočnice, a sva bila tako dobro intuitivno povezana, da sva speljala naprej ... in prireditev se je pričela. Nekje na sredini pa sva suvereno, vsak s svoje strani prikorakala na oder, čeprav je bil na vrsti glasbeni gost. Mislim, da ni nihče opazil, ker je prav to tisti trenutek, ko te reši spontana pristnost, o kateri sem govorila prej."

Je kak štos šel bolj v prazno, kot ste pričakovali?

"Presenetil me je molk pri tematiki, ki se je rahlo naslanjala na feminizem ... na odru seveda ni prijetno, kasneje, ko pa razmisliš, pa si kot ženska vesela, da se ljudje ne smejijo več tako lahkotno šalam, ki gredo na račun ženske neenakopravnosti. Tudi tematika požarov je ostala brez odziva ... to so teme, ki so izredno kočljive z vidika komedije in so vedno nekoliko tvegane ... a Bob leta je prireditev, v kateri je potrebno izpostaviti mnogo resnic, pa četudi skozi prizmo humorja. Zanimivo je tudi to, da sva z Davidom material preverjala na različnih koncih Slovenije in so gledalci v Ljubljani povsem drugače odreagirali na nekatere šale, kot gledalci v Kopru in naposled v Mariboru."

In potem ... so luči Boba leta ugasnile. In življenje se je vrnilo v stare tirnice. Katerega projekta ste se lotili potem?

"Takoj za Bobom sem se predala mednarodnemu reggae festivalu OverJam, kjer sem bila projektni manager in me je to v lanskem letu praktično popolnoma okupiralo. Pri OverJamu sem vodila ekipo in skrbela za izboljšanje festivalske izkušnje za obiskovalce. Speljali smo izjemno 11. edicijo. Tudi letošnji festival Panč je bil zame več kot samo organizacija, saj sem se odločila nastopiti, na petem večeru, ob Klemnu Slakonji, Admirju Baltiću in Davidu Gorinšku. Takoj po Panču, sem bila povabljena v produkcijsko ekipo Lada Bizovičarja za predstavo Slovenska Muska v Stožicah in začeli smo snovati naslednjo prireditev Bob leta. Čas je zbezljal vse do danes."

Ste ženska mnogih talentov, med drugim tudi pisateljica. Pred leti je kar precej pozornosti pritegovala vaša knjiga Pot do Nje, v kateri moškim svetujete, kako osvojiti oziroma razumeti sodobno žensko. Zakaj ste se lotili tega občutljivega področja?

"Saj pravim, izzivi so del moje življenjske dinamike. Odnosi med moškim in žensko so me zmeraj zanimali, prav tako iskanje sreče. Pisanje je moja strast in že v petem razredu mi je učiteljica pod šolski spis napisala 'pisateljica'. Pisanje prve knjige sem prelagala kar nekaj let, potem pa sem začutila, da moram uresničiti ta del sebe in vsebina se je kar izlila na strani knjige. Nekaj je zabavnih vrstic, spet v drugih sem se zelo poglobila v to, kaj ženske sploh potrebujemo dandanes ... kaj iščemo v odnosih ... kaj želimo od moških. To raziskovanje je bilo izredno zabavno, tako v teoriji kot v praksi."

Ste botrovali začetku kake nove zveze? Ali vsaj ločitve?

"Sam navdih je res prišel med prvo ločitvijo in drugo poroko. Dvakrat sem se že poročila in dvakrat ločila. Obakrat iz ljubezni. S tem sem porušila veliko družbenih norm, a hkrati zase odstrla tudi mnoga neraziskana področja. Zato je po drugi ločitvi in selitvi z Dunaja, najboljšega mesta za živet, nazaj v Slovenijo, sledila knjiga F.A.Y.N., v kateri na 100 straneh skupaj z bralcem raziskujem skrite želje, strasti in poti do resnične sreče - naučila sem se namreč, da je sreča in s tem svoboda tam, kjer živiš in uresničuješ samega sebe. In takrat bo ob tebi srečen tudi partner."

Na kratko ... česa moški nikoli ne bodo razumeli pri ženskah?

"Da ženska ne more nikoli nekaj na kratko. (smeh) No, zares pa, vseh njenih notranjih procesov, katerih namen je v ženski zasaditi trdno prepričanje, da zmore vse, kar si bo zamislila, ampak da ob tem še vedno potrebuje njegovo podporo in zaščito. Eden od teh procesov se na primer zgodi v času rojevanja otroka ... ženska bo vse speljala sama, celoten porod je njen lasten notranji in naravni proces. Pa vendar bo moška prisotnost pomenila pradavno varnost zanjo, da bo lahko ta proces speljala točno tako, kot je namenjeno. Moški v času žensk, ki navzven zmoremo vse same, težko razumete, da vas vseeno še vedno zelo potrebujemo ob sebi.)Oprosti ... najbrž si pričakoval kratek komičen odgovor ... ne morem. To sporočilo je preveč pomembno. (smeh)"

Ste raziskovalka človeške sreče in duše nasploh. Zdi se, da imate zadnje čase bolj malo za raziskovati, glede na to, kako zagrenjen in zaskrbljen je postal svet. Smo že brezupno nesrečni?

"Nismo. Še. Brezupno. Drvimo pa v to smer. Skrbi me, kako se ljudje izgubljamo v balastu nepomembnih informacij in vsiljenih oglasnih kampanj, ki vlečejo naše možgane v svoje vrtince. Utrujeni se vračamo domov, sreče več ne iščemo. Vzeti si čas za svoje ljudi, se pogovarjati o tem, kam bi kdo odpotoval, če bi imel neskončne možnosti, ali kakšna je njegova najljubša barva posteljnine, si privoščiti okusno hrano, uživati v grižljajih, namesto metati vase, investirati v dobre koncerte, predstave in doživetja ... v resnici prihodnost srečne družbe sloni na tistih nas, ki vzgajamo otroke. Bomo znali svoje otroke vzgojiti v iskalce sreče ... ali zgolj v potrošnike?"

Vprašanje je seveda na dlani ... Kaj svetujete nekomu, ki vas vpraša za recept za srečo?

"Najprej, da si pripravi svoj najljubši napitek, se udobno namesti in pomisli, česa vsega ni uresničil, izmed stvari, ki že dolgo tičijo v njegovem srcu. Potem pa, brezpogojno iskanje svojega bistva ... v knjigah, v pogovorih, po svetu, nazadnje pa tudi poti, ki vodi nazaj v njegovo lastno srce. Bližnjice pa ni. Ne moreš kar naravnost v srce, dokler ga nisi najprej odprl svetu."

Bolj globoko kot kopljete po človeški duši ... imate ljudi boj ali manj radi?

"Ljudi imam rada, na splošno in vedno me zanimajo njihove življenjske zgodbe. Vse manj pa sem pripravljena klepetati v prazno ali namenjati čas tistim, ki jih moja globina v resnici ne zanima."

Za svojo srečo lepo skrbite?

"V resnici sem še vedno v procesu iskanja sebe in vsega, kar mi lahko to življenje ponudi. Na tej poti je veliko srečnih trenutkov, zaradi katerih je vredno prebroditi tudi tiste manj srečne."

Za vami je izkušnja življenja v tujini. Na Dunaju. Kaj ste tam iskali in ... ali ste to našli?

"Dunaj je bil takrat pred leti nekakšen pobeg Mariborčanke, čez mejo in še malo dlje. Šla sem za ljubeznijo in se potem povsem zaljubila v dunajski zeitgeist. Iskala sem varnost in odmik od negotovosti, ki je prepletala moje takratno slovensko življenje in sem to tudi našla. Čudovito je bilo! Prerodila sem se, končno sem uresničila pisateljico v sebi, pisala sem po dunajskih kavarnah, se vozila s podzemno, se kopala v Donavi med nebotičniki. Našla sem staro, ustvarjalno sebe in potem sem se morala vrniti v Slovenijo, da bi se lahko uresničila kot slovenska ustvarjalka."

Odmeval je tudi vaš projekt F.A.Y.N. - Svoboda je v prebujanju sebe. Zdaj. Začelo se je s knjigo, kasneje je nastalo 100 motivacijskih zvezdniških podkastov. Je to že zaključena zgodba? In ... kaj je najdragocenejše, kaj ste se od nje naučili?

"F.A.Y.N. je zgodba v procesu. Knjiga, poleg katere priložim tudi zvezek, barvice in pisalo, je rezultat mojega navdiha ob preselitvi nazaj v domovino, česar namen je bil in je še vedno, da končno postanem to, kar sem - pisateljica, ustvarjalka zanimivih projektov in raziskovalka sreče. Skozi knjigo in podcaste želim vsem ljudem na svetu povedat, da je potrebno vedno in na vsak način verjet sebi. Zaupanje v svojo zgodbo, s potrpežljivostjo in ljubeznijo je ključno. In zares srečen si lahko samo takrat, ko živiš samega sebe."

Kateri projekt vaše misli najbolj zaposluje te dni?

"Bob leta je vsekakor najbolj v fokusu trenutno in sestaviti moramo še kar nekaj precej unikatnih trenutkov prireditve. Bob leta mi kot Mariborčanki, ki trenutno živi v Ljubljani, pomeni veliko ... to je spet nekakšna moja vrnitev v domovino in v nostalgično mladost, preden sem odpotovala v svet. Poleg tega pa intenzivno sodelujem v produkciji predstave Lada Bizovičarja, Slovenska muska v Stožicah, kjer skrbim za organizacijo sodelujočih gostov. To sta dve ogromni produkciji, ki si sledita ena za drugo, zato o čem drugem do februarja sploh ne morem razmišljati."

Pokukajmo še malo v vaš december. Kaj vam pomeni ta mesec? Imate kakšno prismuknjeno domačo praznično tradicijo?

Pri nas doma ima vsak svoj adventni koledar in če kdo pozabi kakšen dan pojesti čokoladko, jo mora naslednji dan predat drugemu. December mi je vedno bil zelo ljub, letos pa sem tako okupirana z delom, da ga komaj lovim za rep. No, božični večer bo zagotovo ena velika pavza, trenutek ljubezni, miru in hvaležnosti. Tega se neizmerno veselim.

Ne smeva razkriti preveč, a ... glede Boba leta še niste rekli zadnje, kaj ne? Marsikaj novega se obeta, a prireditev bo imela tudi močan vaš pečat.

"Trudim se pustiti pečat v vsem kar delam. Zdi se mi, da je moj največji prispevek v kreiranju prireditve Bob leta prav ženska perspektiva, občutek in ideje, ki se jih moški nikoli ne bi spomnili. (smeh) Poleg tega, pa sta me starša, vsak na svoj način naučila, da ko si nekaj zamislim, moram to uresničit. Včasih so moje ideje na prvi pogled neizvedljive in ljudje, ki delajo z mano, morajo bit neustrašni in pripravljeni na iskanje najbolj nenavadnih poti. K sreči Bob leta delamo sami "norci" in zato manj kot spektakularnega večera sploh ne moremo pričakovati."