Branko Maksimovič, upokojeni novinar Večera

Ampak ne bodimo preveč osebni - čeprav bo ta zapis v nasprotju s splošnimi novinarskimi standardi izrazito prvooseben, ker je pač avtobiografski. Največjo družbeno težo je vsekakor imela kampanja "Trobilo", ki pa je bila izrazito vizualna. Poleg treh pihal, torej glasbenih instrumentov, je bil na reklamni fotografiji svitek Večera in dodano vprašanje: "Kaj ni trobilo?" In Večer res ni bil nikogaršnje trobilo, vsaj v mojih časih. Ne govorim o prvih povojnih letih, ko so v predhodnikih (sprva Novem času in nato do leta 1952 Vestniku) delovali po sovjetskem vzorcu. Starejše večerovce je vsekakor preveval zanos povojne obnove in boja proti vsakršnim sovražnikom, od narodnih izdajalcev in "ostankov buržoazije" do koloradskih hroščev. To so bili časi, ko se je bilo treba podrejati načelu demokratičnega centralizma, da ne rečem partijskemu enoumju. Popuščanje teh vezi se je začelo prav s selitvijo uredništva iz Maistrove ulice 5, kjer je bil sicer sedež družbenopolitičnih organizacij, v novo stavbo ob Kopališki/Svetozarevski/Ulici slovenske osamosvojitve. S tem je prišlo do simboličnega in dejanskega odmikanja od partijskega paternalizma in transmisijske vloge novinarstva. Po naključju se je s tem začelo tudi moje prvo Večerovo obdobje.

Prve časopisne korake sem naredil še kot pionir v takrat priljubljenem Plavem vjesniku s kratkimi vestičkami. Ko je v Zagrebu začel izhajati kritični Telegam, sem si (17-letnik!) drznil napisati daljše poročilo o literarnem večeru hrvaških književnikov v Mariboru. Objavili so mi celo nekaj pesmi, s katerimi sem sicer zalagal Mlado misel, literarno "vadnico" 1. gimnazije, in tudi Katedro. V glasilu mariborskih študentov sem še kot gimnazijec začel resneje novinariti. Tako me je moj košarkarski trener pri Braniku Otmar Klipšteter Fredi po treningih usmerjal k svojemu Večeru. Prve priredbe člankov iz tujega tiska sem mu v okviru počitniške prakse prinesel še v Maistrovo ulico, v pravo novinarstvo pa me je uvajal že v novi stavbi.

Moram poudariti, da jo je arhitekt Rudi Zupan projektiral posebej za Večer, torej kot časopisno hišo. Po zgledu na zahodne časnike je za osrednje uredništvo predvidel "Grossraumbüro" oziroma po današnje "open space office", kar pomeni pisarniško nadstropje brez predelnih sten. Navsezadnje mu je Borba za to zasnovo podelila takrat prestižno jugoslovansko nagrado za arhitekturo. To poudarjam, saj kar ne morem verjeti, da se boste z novim letom preselili v prostore nekdanje (vele)blagovnice. Cinično bi lahko dodal, da se v Gosposki ulici navsezadnje vračate h koreninam. Na številki 20, na vogalu z Ulico 10. oktobra, sta namreč imela prve prostore uprava in del uredništva Večera. Na vogalu z Jurčičevo pa je bilo pred 140 leti uredništvo Slovenskega naroda, prvega slovenskega dnevnika. Si pa bomo odtlej vsaj po razdalji bližje. Ko pridem v Maribor, bom imel od "naše" domače hiše na Glavnem trgu, kjer mi je minevala mladost in mi je še vedno zagotovljena nastanitev, precej manj korakov do Večera kot prej, ko sem moral koračiti po Vetrinjski ulici in Ob jarku do nekdanjega "drugega doma".

Televizijec ostaja večerovec

Naj kar takoj pojasnim, da sem med svojo delovno dobo imel samo dva delodajalca. Skoraj natančno po 20 let sem bil zaposlen v ČZP Mariborski tisk/Večer in RTV Ljubljana/Slovenija. Toda narava medijev je taka, da šelestenje papirja, četudi je popisan z najboljšimi besedili, zbledi ob bleščanju nekdaj malih ekranov, ki so postajali vse večji, njihova vsebina pa pogosto vse težje prebavljiva. Zato me ima večina (ampak praviloma sivolasih) še vedno za televizijca. Spominjajo se me kot urednika in voditelja Dnevnika, Tednika in Žarišča, pozneje pa kot dopisnika RTV z Dunaja. Za mlajše sem dinozaver iz prejšnjega stoletja. Sam se imam predvsem za večerovca.

Na to hišo nisem navezan samo zato, ker "prve ne pozabiš nikoli", ker sem se v njej izučil novinarske obrti. Hvaležen sem ji, ker sem zelo zgodaj dosegel življenjska cilja, ki mlajšim generacijam nista zlahka dosegljiva. In to ne samo pri Večeru. Dobil sem namreč štipendijo in sem se po diplomi (na pravni fakulteti v Ljubljani in ne na takratni FSPN, sedanji FDV) MORAL zaposliti. Če je v teh časih redno delovno razmerje kot dobitek na karierni loteriji, potem je stanovanjsko posojilo, ki mi ga je odobril delavski svet, že kar sanjska premija.

Pripravnik za Nixona, pozneje na vrhovih EU

Če smo že pri takratnih Večerovih "čudežih" in začetkih moje kariere, se moram spomniti bleščečega začetka zunanjepolitičnega udejstvovanja. Z mednarodnimi odnosi sem se na svoji poklicni poti pravzaprav še najmanj ukvarjal. Doma sem bil (ali vsaj gostoval) v prav vseh rubrikah. Kot pesnik sem v Katedri začel s kulturo in z njo končal med dopisovanjem z Dunaja. Kot košarkar sem pisal o športu in poročal tudi s svetovnih prvenstev, za Večerov tednik 7D sem na začetku kariere Bojana Križaja z njim treniral v Kranjski Gori, za JRT (Jugoslovansko radiotelevizijo) pa leta 1984 mesec dni poročal z olimpijskih iger v Sarajevu. Še kot honorarec sem se pojavljal na dopisniških straneh, ko sem med dopusti nadomeščal kolege v ptujskem, koroškem in celjskem dopisništvu. Predvsem pa sem bil - v dveh obdobjih – dopisnik iz Ljubljane, če se omejim samo na večerovanje.

(Kot ocvirke naj v oklepaju natrosim še nekaj svojih opravil, ki jih - kumulativno! - verjetno ne more našteti nihče od novinarjev. Fotografiranje je danes samoumevno, a naj se pohvalim s številnimi posnetki Tita in njegovih državniških gostov. Občasno sem pokrival črno kroniko - in še preden sem opravil izpit iz kazenskega prava, sem bil tudi sam tožen zaradi očitanja korupcije. Priznati moram, da sem v mladih letih v Večerovi RTV-prilogi urejal in pisal opravljivo rubriko. Žal pa sem pozneje tudi sam postal žrtev rumenega tiska - predvsem kot televizijec in predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS). Kot slednji sem imel tudi manj prijetne naloge: sestavljal sem osmrtnice in imel na pogrebih kolegov poslovilne govore. V študentskih časih sem sestavljal križanke, ena je bila celo nagrajena na natečaju revije KIH. Za posebno kulinarično prilogo 7D sem prispeval dva kuharska recepta. In še dva pohodniška dnevno objavljana potopisa moram omeniti: ko sva z Mirkom Lorencijem Lojem prva prehodila evropsko pešpot E6 od Opatije do Drave in ko sem se s psom Žakom sprehodil čez hribe od ljubljanskega dopisništva do mariborskega uredništva.)

Naj se vrnem na začetek: oktobra 1970, ko mi še ni potekla obvezna pripravniška doba, so mi zaupali, da spremljam zgodovinski prvi obisk ameriškega predsednika Richarda Nixona v Beogradu. Ko sem čez 29 let, ko smo v Ljubljani gostili predsednika Clintona, v arhivu preveril svoje mladostno poročanje, nisem prav nič zardeval. Ni bilo sledu o kakšnem poveličevanja kulta osebnosti predsednika Tita, pač pa se je poznalo, da sem se takrat prvič srečal z "briefingom", s povzetkom kakšnega dogodka. Na hodniku sem se preprosto pridružil skupini ameriških poročevalcev, ki jim je tiskovni predstavnik Bele hiše na kratko razložil, kako je na slovesni večerji, ki sta jo Tito in njegova Jovanka pripravila za Nixona in njegovo Pat ter druge goste. Toda namesto kakšnih državnih skrivnosti sem izvedel, kakšni obleki sta imeli prvi dami in kakšen je bil meni. In seveda sem o tem poročal. Navsezadnje je o Večeru šel glas, da je "revolvercajtng" …

No, med že omenjenim Clintonovim obiskom pa sem bil tudi sam med povabljenci na slovesni večerji, ki sta jo na Brdu pri Kranju pripravila predsednik RS Milan Kučan in njegova Štefka. Do vabila sem sicer prišel kot predsednik DNS, toda v žepu sem "pretihotapil" Večerovo prvo digitalno kamero. Ker fotoreporterji niso bili pripuščeni, so pač meni dovolili posneti, kako je glavni urednik Dela Mitja Meršol izročil Billu Clintonu priznanje svetovne osebnosti leta. In tako je bila na naslovnici Dela objavljena Večerova fotografija. Mimogrede: na Brdu sem dve leti pozneje videl še tretjega ameriškega predsednika, ko se je namreč George W. Bush srečal z Vladimirjem Putinom.

Če nadaljujem s popisom osebnosti iz časov mednarodne dejavnosti Josipa Broza Tita, moram vsaj omeniti papeža Pavla VI. v Vatikanu, Leonida Brežnjeva v Beogradu, Fidela Castra in Willija Brandta na Brionih. Od blizu sem vrsto drugih evropskih državnikov spoznaval predvsem na vrhovih EU, Sveta Evrope in OVSE.

O položaju novinarjev in novinarstva – pa drugič

Tukaj sem v enaki zadregi kot včasih sredi živahne televizijske razprave, ko sem ob pogledu na uro zavzdihnil: "Žal je naš čas potekel." Ob pogledu na števec besed in znakov ugotavljam, da se bom o položaju novinarjev in novinarstva nekoč in danes morda razpisal kdaj drugič. Če tega ne bodo že naložili umetni inteligenci. A naj vrednotenje novinarjev ponazorim zgoščeno: po letu dni službe sem bil po plači na ravni republiških sekretarjev. Zdaj ste bližje njihovim tajnicam.

•

Jon Knez, novinar Večera

Da je novinarstvo v lokalnem tiskanem mediju moj "dream job", je še podkrepila odlična hrvaška televizijska serija Novine (Časopis). Šele zdaj dodobra vidim, koliko je podobnosti s fiktivno časopisno hišo iz serije in mojim Večerom.

Spomnim se tudi tistega 14. marca 2018, ko je po seji vlade odstopil premier Miro Cerar. Naslednji dan sem na poti do faksa v trafiki kupil tiskani izvod Večera, da bi prebral komentar in analizo političnega dogajanja v državi. Ko sem imel med predavanjem na mizi cajtng, je profesor vse v predavalnici - dobrih 30 študentov - vprašal, kdo bere oziroma ima naročen Večer. Poleg mene je roko dvignila še ena kolegica.

Če smo že pri študiju, je tudi ta vplival na mojo časnikarsko pot. Že na prvi stopnji so nam od predmetov slovenske zgodovine 19. stoletja naprej težili s prebiranjem starih slovenskih časnikov, kot so Slovenski narod, Slovenec, Jutro. S kolegom iz študentskih klopi sva nemalokrat tarnala, kako profesorji onanirajo na proklete časnike, saj so nas na neki točki, ponavadi je to bilo ravno v prazničnem obdobju, z vseh strani zasuli s seminarskimi nalogami, ki so temeljile na poročanju slovenskih časnikov o določeni temi. Če me ni zanimalo, kaj so časniki pisali o taborih staro- in mladoslovencev, me je pa, kaj so pisali o medvojnem obdobju v 20. stoletju in Mariboru. Zdaj, ko tudi sam polnim časopisne strani, na to seveda gledam drugače. Čeravno imam do slovenske zgodovine 19. stoletja, četudi je bila izjemnega pomena, še zmeraj enako mnenje - da je dolgočasna.

Še zmeraj verjamem v moč tiska

Z drugim kolegom s faksa sva imela oziroma še imava čuden fetiš na politiko držav Zahodnega Balkana. Februarja 2019 so nama v Večeru objavili prvo kolumno o srbskem predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovem avtoritarizmu. Nato sem napisal še kak tekst za športno redakcijo. Sicer sem pa že v gimnazijskih časih pisal za dijaško revijo, v študentskih za študentsko. Nato sem študentsko delo poiskal na enem od lokalnih portalov. Ker sem želel v resne novinarske vode, sem bil vztrajen in pisal prošnje. Vztrajnost se je obrestovala. Junija 2021 sem sklenil poskusno sodelovanje z Večerom. Kot vsak novinec sem bil dodeljen redakciji mariborske kronike. Njen del sem še danes, čeprav rad skočim čez plot k zunanji politiki (oprosti, Aljoša). Moj prvi teren je bila proslava društva upokojenih policistov. Čeprav je šlo za, bodimo iskreni, nezanimivo temo, mi je objava v časniku pomenila veliko. V tistem trenutku vse. Dobil sem priložnost dokazati se v poklicu, sicer priučenem, ki sem si ga tako želel opravljati. Priložnost sem zgrabil z obema rokama. Poletna praksa se je podaljšala in zdaj sem tu. Zaposlen, upam si trditi, da ravnopravni član Večerovega deska.

Čeprav so danes v dobi tehnološkega razcveta v ospredju družbena omrežja, ki prevzemajo primat v podajanju hitrih informacij in dinozavrske medije - tisk in televizijo, ker radio bo vedno radio - silijo v prilagoditev in nadgradnjo, sem sam pri rosnih 27 letih neke vrste dinozaver. Nisem posvojil tiktoka in podobnih platform. Umetno inteligenco preziram. Uporabljam facebook, instagram in nekdanji twitter, zdaj Muskov X. LinkedIn sicer imam, a ne vem, kaj bi si z njim začel. Službe (še) ne iščem. Cenim in spoštujem novinarje, ki ustvarjajo vsebine za tiktok - in s tem privabijo bralce. Danes je to pač nujno. Sam še zmeraj, nekateri bi morda rekli naivno ali utopično, verjamem v moč tiska. Tudi me delo na televiziji zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni nikdar preveč mikalo.

Navezan sem na Večer kot na institucijo, ki mi je toliko dala. O selitvi Večera je bilo povedanega dovolj. Recimo, da je Maribor s tem izgubil še enega od svojih simbolov. Kot je zapisal cenjeni kolega Meksi, sem tudi sam hvaležen Večeru, da sem dosegel svoj življenjski cilj. Zelo se strinjam s trditvijo, da to mlajši generaciji ni zlahka dosegljivo. Nikakor ni. Treba je imeti voljo, vztrajnost in potrpežljivost. Pa tudi srečo. Kaj pomeni biti del Večerove družine, vemo samo mi.

Kaj sproščujočega, lepega

Dolgo me že zanima zunanja politika. Poleg zahodnobalkanske najbolj britanski zmešano zapleten politični sistem, ki ga sicer dobro poznam, a ga najbrž nikdar ne bom razumel do potankosti. In njihova kraljeva družina. Ah, vsak dan berem o njihovi zgodovini, protokolu in ostalih čudaških zadevah. Pa ne, ker bi jo podpiral. Kje pa. Če bi živel na Otoku, bi najbrž bil republikanec. Srhljiv podatek je, koliko davkoplačevalskega denarja gre za razkošno življenje članov kraljeve družine. Volitve v Združenem kraljestvu bodo čez kako leto, a vselej uživam, ko lahko pišem o dogajanju na Downing Streetu. Čeprav je moj mentor zunanjepolitični veteran Boris Jaušovec, s katerim polniva zunanjepolitične strani, me je prvi pod okrilje vzel žal že pokojni Vojislav Bercko. Ko finiširam tekst, se vsakič spomnim njegovih "ušesa ti bom navil" opozoril na stvari, na katere moram nujno paziti pri pisanju in oddaji teksta.

Tudi sam sem gostoval že domala v vseh redakcijah. Enkrat smo se s sodelavci ob kavi pogovarjali, da, kako radi, kadar nam le dopušča čas, napišemo kaj za kulturo. Kaj sproščujočega, lepega. O kakšni knjigi, filmu. Pred kakšnim letom sem dobil nalogo, da za dosje sobotne priloge skupaj s kolegicama s črne kronike popišem zgodovino organiziranega kriminala. Nekaj o tem sicer vem. Zgodbe črnogorskih klanov se praktično vsak dan pojavljajo v medijih. Pa vendar. Zasledil sem že komentarje, kako lahko eni pišemo o vsem. Do neke mere se lahko strinjam, je pa treba pridobiti čim več izkušenj. TV-prilog, križank in osmrtnic nisem nikdar urejal, tega novinarji pri Večeru ne počnem več. Pripravljava pa s kolegico Branko Bezjak vsak petek napovednik mariborskih dogodkov v prihajajočem tednu.

Trobili bomo še naprej

Ko sem prebral, koliko in katere obiske tujih visokih državnikov je pokrival kolega Maksimovič, mi je postalo kar nekoliko nerodno. Obiski Nixona, Clintona, Busha, Putina! V tujini sem za zdaj prilezel le do Pantovčaka v Zagrebu, kjer sem spremljal obisk predsednice Nataše Pirc Musar pri hrvaškem predsedniku Zoranu Milanoviću, in Bundeskanzleramta na Dunaju, kamor sem s slovenskimi kolegi šel spremljat obisk premiera Roberta Goloba pri avstrijskem zveznem kanclerju Karlu Nehammerju. Kar zadeva domače dogodke, sem letos spremljal Blejski strateški forum, kamor so prišli vsi predsedniki vlad držav Zahodnega Balkana in visoki predstavniki Evropske unije. Letos septembra sem bil na zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu, na katerem je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen prebrala zadnji State of the Union pred prihajajočimi evropskimi volitvami. Dragocena izkušnja terenskega dela, ki mi je dala nova znanja in vpoglede v delovanje evropskih institucij. Predvsem mi je bila všeč njihova odprtost. Evropske poslance lahko praktično pocukaš za rokav pred dvorano. Morda za zgled našim protokolarcem in piarovcem.

Tudi moj čas se ob pogledu na števec znakov počasi izteka. Če je Meksi na začetku pisal o trobilu, bom jaz o tem na koncu. Žaljivke kletnih trolov s Trstenjakove se me ne dotaknejo. Sovražne komentarje blokiram in čao. Nek drug fenomen, povezan z Večerom, je, ki ga ne bom nikoli razumel. Smo eden redkih do župana kritičnih mariborskih medijev. Pod prste mu gledamo pri vsaki stvari. Pa vendar pri določenem delu javnosti veljamo za županov cajtng. Haha, neverjetno. Seveda ti, ki to pravijo, niso naročeni na naše vsebine. Županov cajtng? Pajade. Vprašajte ga, kaj, tako kot prejšni župani, meni o naši satirični rubriki Florijan. Maribor pač. Moraš ga imeti rad. Trobili bomo pa še naprej.