(PRAZNIČNI DUO) Nevenka: Vsemogočni in nedotakljivi? Ne, niso. Tjaša: Vsiljiva Haložanka

Nevenka: Kako se ljudje, ki govorijo in pojejo v radiu, spravijo vanj, sem se spraševala.

Tjaša: Nikoli nisem bila za radijko. Takoj ko odprem usta, iz njih pokuka moj domači haloški naglas.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Haloze, deklica, 1976
Stojan Kerbler

Nevenka Dobljekar, upokojena novnarka Radia Slovenija

Nevenka Dobljekar
Osebni arhiv

Danes se mi zdi, da je v radiu in še marsikje prostora dovolj samo za telesa. Na Radio Ptuj me je osmošolko poslal brat spise v pionirski oddaji učitelj slovenščine Jože Kodrič. Bilo mi je všeč v tistem temnem, z jajčnimi kartoni obdanem studiu, z mikrofonom na mizi in s tehnikom na drugi strani debelega okna. Zaposlila sem se v minulem tisočletju, leta 1974. Pred prvim snemanjem mi je glasbeni urednik, novinar in fotoreporter, žal že pokojni Ivo Ciani - Cic, pokazal, kako težak magnetofon Uher vklopim za snemanje, kako ga ugasnem, poslušam, vrtim nazaj, naprej in brišem posnetek. Preveč podatkov, samo snemanje, sem moledovala. Kmalu sem obvladala vseh šest "zahtevnih" operacij. V tipkanju na starinski pisalni stroj nisem podirala hitrostnih rekordov, še danes mi prsti ne drvijo po tipkovnici. Od Cica sem se največ naučila, se hitro včlanila v Društvo novinarjev Slovenije, spoznavala kolegice in kolege z vseh koncev domovine in tujine, novinarsko znanje pa ob izrednem študiju dodatno bogatila na številnih seminarjih društva.

“Nesprejemljvo" početje

Naš kolektiv je bil majhen, program posnet, mene pa je mikalo delo "v živo". Izborila sem si enourno mladinsko oddajo z gosti v studiu in s posnetki s terena. Na "lokalcu" se naučiš delati vse. Sčasoma sem začela opravljati tudi uredniško delo. Takrat se je vedelo – najprej poročilo s seje zveze komunistov, potem socialistična zveza ali občina, gospodarstvo, izobraževanje, kultura, šport. Seveda sem zamočila, vrstni red sem podredila aktualnosti dogodkov, zveza komunistov je pristala nekje v sredini. Moje "nesprejemljivo" početje je rešil kolega, ki je "slučajno" preletel postavitev.

Prelomnica je bila združitev s Tednikom. Novinarski kolektiv se je povečal na šest članov, odgovornega urednika, prej honorarca s komiteja zveze komunistov, so tudi zaposlili na Zavodu za časopisno in radijsko dejavnost Radio-Tednik Ptuj. Združitev medijev je prvič v moji delovni dobi prinesla (kasneje na RTV Slovenija močno želeno) bimedialnost. Napisati članek za časopis je bil za radijko izziv. Zelo sem se potrudila, ga odnesla uredniku in doživela hladen tuš. Pogledal je list, pogledal mene in vprašal, če je to vse, kar zmorem. Postalo mi je vroče, kako pri vragu je uspel tako hitro prebrati? Kaj pa je narobe, sem ga odrezavo vprašala, ker meni se je zdel dober. Prekratek, je odvrnil. Cela stran A4 pa prekratek, sem se začudila, to je za tri minute branja. Kako dolg mora biti, ni povedal. Seveda so se kolegi s Tednika režali, ko sem vsa rdeča od sramu, zadrege in jeze prišla v pisarno. Poleg dolgih člankov je bilo treba objaviti fotografije. Moji posnetki so bili redko za objavo. Reševali so me kolegi Zdenko Kodrič, Martin Ozmec in Ivo Ciani – Cic.

Lažji snemalniki in krasni ljudje

Uživala sem v Halozah, uherje so zamenjali lažji snemalniki. Krasni ljudje, prijazni, skromni, pozabljeni od pomembnežev. Ceste, da ti slabo postane, brez vode, elektrike, telefona, revščina, šole pa polne zvedave dece, srčnih učiteljic in učiteljev. Iz blata jih je dobesedno rešilo blato, naravna katastrofa leta 1989, ko je, kako ironično, obilno deževje sprožilo zemeljske plazove, podiralo in poplavilo hiše, hleve, polja, ceste. Takrat sem že delala na Radiu Maribor, kjer smo tudi v nočnem programu Radia Slovenija zbirali pomoč za prizadete v ujmi. Ljubljanski taksisti so ves nočni zaslužek podarili Haložanom, številni poslušalci so postali botri šolarjem, podjetja so ponudila prevoze. Tako dober občutek je bil, da lahko pomagamo ljudem v stiski. Rada sem delala na Radiu Maribor, dober kolektiv smo bili in dober program smo delali. Obenem sem honorarno delala za TV Ljubljana in mariborski studio. Nova izkušnja, nove zahteve, ekipno delo. Delo z zahtevnim kamermanom Kristjanom Sandetom je bilo naporno, v montaži pa nagrada – vedno preveč odličnih posnetkov, da bi lahko vse uporabila.

Deklica, Haloze, 1972
Stojan Kerbler

Leta 1999 sem postala dopisnica Radia Slovenija iz Spodnjega Podravja in od koder je bilo treba. Haložani so v slovenskem parlamentu dobili svojega prvega poslanca v zgodovini Antona Butolena. Prebivalci demografsko ogroženih območij so imeli svojo ministrico za strukturni razvoj in regionalno politiko. Butolen jo je povabil na pogovor z župani haloških občin o vodooskrbi, turistični coni in čezmejnem sodelovanju. Pet županov in ena županja so dve debeli uri čakali, da se je ministrica prikazala med njimi. Odvihrala sem na Ptuj in poročala, če še ministrica ne more pravočasno v Haloze, kako naj tja kapne kakšen tolar iz državne ali evro iz evropske blagajne, preden jih bodo zapustili čakanja naveličani ljudje? Jezi me odnos politikov do ljudi, ki s svojimi prispevki polnijo proračune, oni pa trosijo obljube in povečini sami odločajo o njihovi prihodnosti.

Urednik, ki ti zaupa

Vsemogočni in nedotakljivi? Ne, niso. Če se ne zavedajo, da so zgolj prvi med enakimi, jih moramo na to nenehno opozarjati novinarji. Biti dopisnik nacionalnega radia v malem mestu pomeni, da se boš s človekom, o katerega delu si kritično poročal, srečal takoj, ko stopiš iz hiše. Novinarski kodeks je za novinarja zakon nad zakoni, če ga spoštuješ, se nimaš česa bati. Pomembno pa je, da stoji za tabo urednik, ki ti zaupa.

Ni bilo vse idealno, vendar so bili lep(š)i časi. Ni bilo evidentiranja, imeli smo norme, plačani smo bili po opravljenem in uredniško ocenjenem delu. Prišli so moderni snemalniki, računalniki in mobilni telefoni. Med osamosvojitveno vojno bi bili srečni, če bi imeli zdaj tako nepogrešljive in nadležne mobilce. Niti sanjalo se nam ni, kakšne spremembe se nam obetajo. Ponosna sem na mlajše kolegice in kolege, ki se zavedajo odgovornosti in pomena verodostojnih medijev, ki jim ni vseeno za ljudi, za ceh.

Verjamem, da bodo zdržali, čeprav bo cena visoka.

Tjaša Gajšek, novinarka Večera

Tjaša Gajšek
Igor Napast

 Saj imate simpatičen obraz in kamera vas ima rada, ampak – in na tej točki se ji je skremžil obraz – ti vaši ozki o-ji in e-ji, je moja profesorica na magistrskem študiju novinarstva usta pretirano potegnila skupaj. Bilo mi je malo nerodno, počutila sem se kot zahojena Haložanka, sploh pa sem bila razočarana, ker se mi je zazdelo, da je moja zgrešena intonacija povsem prekrila vsebino. Kaj čem, sem enako po haloško trepljala samo sebe, sem pač komparativistka - in knjig na faksu nikoli nismo brali na glas.

Na tiskanih straneh se da bolj na široko, ostrivcev in krativcev pa že dolgo ni treba več pisati, sem si rekla in se vrgla - v pisanje. Potem ko je bil ravno Večer tisti, kjer so me prejšnje poletje sprejeli kot študentko, sem na hitro zakrožila po še dveh medijih v Ljubljani, tam me je pač držal magisterij, in se nato znova vrnila v Maribor. A te presnete ožine in širine so me pričakale tudi na časopisu, ko me je kolega prosil, naj za rubriko Večer je zjutraj posnamem kratek klip. Zalomilo se je, seveda, že pri imenu. Večer ima dva e-ja - in ta drugi pri meni zazveni nekam na ozko, Mariborčani pa ga radi potegnejo v svoj prepoznavni široki e, ki ga vrinjajo še tja, kjer celo jaz slišim, da je odveč. V strahu, da se bom osramotila že takoj na začetku, povprašam kolega, ko korakava po stopnicah. "Ej, kako ti izgovoriš Večer - rečeš Večer ali Večer?" "Kar po svoje reči," se je zarežal - in potem tudi sem, bodo pač vedeli, da nisem Mariborčanka, imam pa vseeno rada ta časopis.

(PRAZNIČNI DUO) Branko: Vse se je začelo z Večerovimi "čudeži". Jon: Sodobni dinozaver

“Novinarji se zmeraj tikamo"

Tu sem dobila prvi nauk o novinarstvu. Bil je bolj terenski od prvega leta faksa, ki mi je v glavnem prineslo sedenje. Na starih stopnicah pod zdaj že bivšo stavbo sem nervozna in negotova čakala urednika mariborske redakcije. "Ti čakaš mene", je rekel in "Kako si?", jaz pa sem v odgovor živčno zajecljala: "Dobro, pa vi? "Prva stvar, ki je," je dejal - in v grozi se mi je zdelo, da se mu je glas od nejevolje znižal - "novinarji se zmeraj tikamo. Pa če je stari ali mladi." Zdaj vem, da se novinarji tikamo, ker smo kolegi, ki držimo skupaj in drug za drugim. V redakciji Večera sem to začutila bolj kot kadarkoli prej v kakšnem kolektivu. Maribor pač, pomislim, in seveda napačno naglasim na prvi zlog. Ampak tako bi se zmotili tudi Mariborčani, zato je tokrat prav.

Po dveh mesecih, kolikor sem redno zaposlena, že lahko poročam o nekem posebnem občutku, ki se zgodi, ko oddaš članek, ki si ga gulil več ur, več dni, in pri katerem se ti potem zazdi, da se je vse poklopilo, da besede stojijo, kjer morajo, in da je not ravno dovolj tebe, da se te začuti, in ne preveč, ker si je treba na dobre dni ves čas nižati ta ego, ki pravi, da so bralci - čeprav vmes najbrž tudi kak - prišli k članku zaradi tebe. Ko torej oddaš tak članek, te v mišicah in sklepih zadene prijeten val utrujenosti in pomirjenosti. Gonja se navadno začne šele po tem. Kako sem že obrnila tisti stavek, morda bi ga lahko raje tako, pa tisti naslov, a je mogoče malo zavajajoč, čakaj, čakaj, mogoče to ni bil dober poudarek, pa tam se mi v isti vrstici ponovi isti glagol, mogoče sem zluftala cel pojnt, članek je najbrž zanič, sploh pa bi nekdo drug naredil dosti boljši intervju, poglej no to vprašanje, in konec koncev mogoče sploh nimam pojma - ne o umetnosti, ne o knjigah, ne o, no, sploh o ničemer, tu sem pristala čisto po naključju, kar bodo bodo bralci, sploh pa sodelavci, kmalu ugotovili, in sploh ... omajgad!

Andrej Petelinšek

Imposter sindrom

Temu se v psihologiji reče sindrom prevaranta oziroma vsiljivca, poguglala sem, oziroma kot mu rečejo v angleščini - imposter sindrom. Gre za občutek, tako spletna stran, da ste nekje, kjer si ne zaslužite biti, in naprej - ti posamezniki sebe dojemajo kot prevarante, dvomijo o lastnih sposobnostih in dosežkih, kar je navadno v nasprotju s tem, kako jih dojema okolica - kolegica mi je zadnjič rekla, da sem opasna - in njihovo objektivno kompetentnostjo, in se bojijo, da jih bodo drugi razkrinkali. Posebej pogosto se tako počutijo mladi zaposleni, ki vstopajo na trg dela, še piše. Bingo. Nisem edina, torej, a zato mi ni nič lažje. Zato isti članek berem znova. Ko bo izšel, ga bom brala v tisku, nato ga bom brala še na spletu, enkrat se mi bo zazdel dober, spet drugič amaterski. Da sem vsiljivka, me ne dohiteva in duši le v službi, ampak tako operiram tudi sicer. Zato drugi teden zaposlitve vstajam ob pol šestih zjutraj, da mi uspe dokončati branje knjige, ki sem si jo izbrala za recenzijo, in pred spanjem študiram, brskam, brainstormam nove teme, ljudi, razstave, knjige ... ki bi jih lahko popisala. Kaj naj vpišem v svojo Excelovo tabelo evidentiranja delovnega časa? Od do? Od jutra do večera.

Ko torej odpišem članek, pogledam, tako se prepričujem, da bi se spočila in sprostila, na telefon, na njegove aplikacije. Pred službo potrebujem novega, sem si rekla to poletje, čeprav mi tega nihče ni zaukazal, sploh pa imamo na uredništvu seveda odlične fotoreporterje, ampak tako, zase, za zraven, in omislila sem si iPhone. Dajte mi nekaj, kar dela dobre slike – fotografije, sem rekla prodajalcu. Zdaj je moj telefon ena sama galerija razstavnih vitrin in službenih avtomobilov, enega od njih skoraj vsak teden peljem v Ljubljano, centralizacija pač, in zdi se mi fino, če na njegovih vratih piše Večer. Izgubila sem 'brezčične' slušalke, ki jih redno vstavljam v ušesa, da preposlušam in pretipkam intervjuje in izjave. Imela sem dva para, štiri torej, od njih je ostala ena sama, osamljena in ne dovolj močna in glasna, da bi zadušila zvoke iz redakcije, ki polnijo moje drugo, prosto uho. Še pred tem sem nek dan doma pozabila polnilec za računalnik. Tipkovnica je moj podaljšek. Kaj naj zdaj, sem si grizla nohte. Šla sem domov, kjer me je čakal sveže nafilan računalnik in še en polnilec. Zdaj samo še pogruntam, na kateri stol naj sedem, da bom čim bližje vtičnici ...

Ko vzvalovi po oddanem članku

Ni me na omrežju X, čeprav imam občutek, da bi morala biti. In moja instagram in facebook profila nista polna mene pred znamenito sliko v galeriji in mene med intervjujem s slavnim režiserjem - pa mene med kupi knjig, ki počivajo na domači polici. Kot novinarka se ne znam prodajati prek omrežij, nekateri drugi novinarski kolegi in novinarji iz drugih hiš pa znajo. To je daleč od očitka, zvesto sledim objavam in radovedna klikam na linke, ki jih vstavljajo. Zabava me, dokler me ne prenasiči. Pokopala me bo, ta količina besed, ki niso moje, od nje me bo konec, razmišljam.

Potem pa na uredništvu in v glavi pride kak dan, ki se kosa s tistim občutkom relaksacije v mišicah, ki vzvalovi po oddanem članku. Pri hišnem avtomatu spijem kavo, s sodelavci mirno sedemo za isto mizo, za članek si odmerim potreben čas in tipkam mirno, zbrano, s čisto glavo. Ob pavzah jemljem v roke telefon in vesela za druge lajkam njihove storije iz službe. Nisem ljubosumna ali privoščljiva, samo skrbi me, da je to, kar delam, premalo. A ne na tak dan.

Lanski prvi september sva šla s fotografom pogledat prvi šolski dan na dveh mariborskih šolah. Po izjavah prvošolčkov, ki sem jih pobrala, in dveh kulturnih programih, ki sem ju na hitro pogledala, sva sedla v avto, in fotograf mi je ob koncu mojega prvega šolskega dneva, ki sem ga pokrivala kot novinarka, navrgel: "Evo, zdaj pa še 40 let tak."

Zdaj sem dva meseca v prvi redni službi. Še 40 let do penzije. Dovolj časa, da obračunam z neželenimi simptomi in razširim svoje o-je in e-je. Haložanka. Ne več zahojena. Opasna.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta