Goran Lukić, vodja delavske svetovalnice: NEVIDNA VIDNOST, AVTOPILOT IN SAMOREFLEKSIJA

• "Veliko delavcev, ki pridejo k nam, je samo še na avtopilotu - tudi po službi, in sploh več ne razmišljajo o sebi kot o človeškem bitju"

Naj gre za čistilke, ki cele dneve čistijo za drobiž, delavce, ki jim delodajalec že več mesecev ni izplačal plače, tiste, ki delajo po dvanajst ur dnevno, plačani pa so le za osem, ali delavce, ki bi se jih delodajalec ob invalidnosti najraje znebil. Vsi nevidni delavci, ki pozno zvečer delajo že v drugi ali tretji izmeni tistega dne. Izkoriščani, zlorabljeni, trpinčeni v delovnih razmerjih. Vsi ti prej ali slej najdejo pot do Delavske svetovalnice in Gorana Lukića, ki skupaj s sodelavci tem istim nevidnim delavcem z opozarjanjem na kršitve in luknje v zakonodaji, daje vidnost. Zato je izjava o delavcih, ki so na avtopilotu in sploh več ne razmišljajo o sebi drugače kot zgolj o nekom, ki se mora cele dneve gnati, da plača položnice in preživi družino, le ena v nizu izjav, s katerimi Lukić vedno znova, ko javno spregovori – omenjeno misel je izrekel v julijskem intervjuju o položaju delavstva, delavskih pravicah in izzivih -, razgalja izkoriščevalski obraz določenega sloja delodajalcev na eni in brezbrižnost odločevalcev, s ciljem, da bi anomalije preprečili, odpravili.

Kajti, kot pravi Lukić, ti delavci – v glavnem se v Delavski svetovalnici oglasijo tuji delavci, ki so zaradi slabega poznavanja jezika, zakonitosti slovenskega trga dela in nepoznavanja zakonodaje še bolj ranljivi – predstavljajo tako majhen delež, da se odločevalcem ne zdi vredno ukvarjati se z njimi in zlorabami, ki se jim dogajajo. A kot ugotavlja Lukić skozi realne izkušnje, je delavcev, ki v bitki preživetja sploh nimajo časa privoščiti si na situacijo, v kateri so, pogledati z druge perspektive, vse več. Pri tem se ozre na aktualni primer odziva delavk Mode Mi&Lan, za katere je lastnik podjetja Joc Pečečnik povedal, da se jim na Zavodu za zaposlovanje ne bo godilo slabo, saj bodo dobile nadomestila skoraj toliko, kot so zaslužile z delom. "Te delavke so bile tako vključene v to delo, da jim je pomenilo mnogo več, kot bi delo moralo pomeniti posamezniku. To je bil njihov avtopilot, in ko ga je lastnik podjetja izključil, so to doživele kot popolno izdajo."

Lukićeve izjave vedno temeljijo na izkušnjah srečevanja z delavci. Prepričan je, da bi se vsak, ki je vpet v delovni proces, moral za hip ustaviti in razmisliti o delu, ki ga opravlja in delovnem razmerju, v katerem je. "Pri naših uporabnikih pogosto ugotavljam, da so 120 odstotkov časa na avtopilotu, v vmesnem času, ko niso, so preprosto na čakanju, da se priklopijo nazaj. Delo bi moralo biti le eno od opravil, ne da čez čas ugotovijo, da razen dela nimajo ničesar drugega v življenju. Delovna rutina je enako življenjska rutina. Preprosto ne vedo, kaj je čas, saj je ta pri njih definiran z urami, dnevi, tedni in leti dela. Nikoli niso pomislili, da bi si morali sami odrejati, koliko časa bodo namenili določeni dejavnosti, aktivnosti v življenju."

V slovenskem prostoru bi potrebovali več lukićev, kajti on je tisti, ki skupaj s sodelavci daje vsem, ki potrkajo na njihova vrata, upanje, da je luč na koncu tunela. Predvsem pa je odločen, da z glasnim opozarjanjem na kršitve in zakonske nebuloze ne bo odnehal.

Verjame v moč javne besede in obljublja, da ne bo tiho. Pa čeprav so njegove bitke vselej naporne. "Po navadi smo, ko opozarjamo, deležni dvoje vrst odzivov; ali nas ignorirajo ali nam pošljejo dve strani dolg odgovor, v katerem nanizajo določbe obstoječe zakonodaje in nas usmerijo na drugo institucijo." Najhujša je ignoranca, pravi, a si apatije ne morejo privoščiti. "Mi moramo sprejeti to igro in slediti krogu odgovornosti, saj tudi naši uporabniki računajo, da jim bomo pomagali. Zato se moramo še bolj izpostavljati in na kredibilnih praktičnih primerih dokazovati kršitve in luknje v zakonodaji." Le tako je mogoče, dodaja, priti do trenutka, ko pripravljalci zakona, ki pogosto ne prisluhnejo niti državnim uradnikom, ki se vsakodnevno pri obravnavi primerov srečujejo s prepadom med realnostjo in možnostmi, ki jih nudi zakonodaja, rečejo: "Res je, prav imate. Popravili, izboljšali bomo zakonske rešitve!"

Dr. Gregor Jurak, profesor fakultete za šport univerze v ljubljani: ŠOLSTVO GRE PO ISTI POTI KOT ZDRAVSTVO

• "Človek se je skozi zgodovino usedel, ko je bil utrujen, mi smo pa zdaj utrujeni od sedenja"

Zdravo življenje v skupnosti, dobri medsebojni odnosi, kakovostno učenje in prožno znanje za izzive sedanjosti in prihodnosti so bile teme, ki so jih septembra lani pretresali v razpravi o varnem in spodbudnem učnem okolju. Potekala je kot del nastajanja novega Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023-2030. Dr. Gregor Jurak s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki kot vodja raziskovalne skupine SLOfit bdi tudi nad rezultati testiranj za športnovzgojni karton, že vrsto let opozarja na pomen telesne dejavnosti in tudi pomen šolskega okolja na počutje in zdravje otrok. V razpravi na ljubljanski pedagoški fakulteti je takrat izpostavil vprašanja o fizičnih vidikih šolskega okolja, koliko je šola pri teh prijazna do otroka ali učitelja, kako se počutita in kako si predstavlja, da bi morala biti videti sodobna šola. In njegov bob je bil rojen.

V enem izmed projektov so četrto- in petošolci morali narisati, kako vidijo pouk, razlaga Jurak. "In vsi so se risali sede, njihova asociacija na šolo je sedenje," pojasni in dodaja, da asociacija ne bi smela biti takšna. Ob tem pa se nam ta prenaša tudi na vsa druga področja v življenju. "V današnjem času večino delovnih mest vežemo na sedenje. Res je, da nas tehnologija tudi malo sili k temu. A v razvitih državah tovrstna delovna mesta oblikujejo tako, da lahko ljudje pri njih sedijo, imajo ergonomsko oblikovano opremo, po drugi strani pa je ozaveščenost o tem, koliko se je treba vmes tudi razmigati in narediti krajše in daljše odmore, tudi zelo visoka," pravi sogovornik.

Sedenje je mogoče razumeti tudi v prenesenem pomenu, v kontekstu šolske reforme kot prispodobo. "Zasedeli smo se pri določenih praksah in morali bomo storiti korak naprej. To ni le problem izobraževanja, ampak tudi politične oblasti, kako dojema izobraževanje. V zadnjih desetih letih se je odstotek BDP za izobraževanje izrazito nižal in že dolgo nismo imeli resnega razmisleka o tem, kam nam uhaja šolstvo. Gre pa po isti poti kot zdravstvo. Sistem nam odmira in moramo resno ukrepati. Strokovnjaki vemo, kako, kje so ključni problemi, a tudi politična oblast mora zagristi v te stvari," pove brez dlake na jeziku.

Koliko moči pa ima javna beseda nekega strokovnjaka, je slišan? Jurak opozori na izjemno pomembno vlogo medijev - tako v pozitivnem kot negativnem smislu. "Zdi se mi, da vse več odločanja temelji na medijskih odzivih. Vse prepogosto je mnenje, ki se ustvari v medijih, odločilno tudi pri političnih odločitvah, manj pomembni so strokovni dokumenti, premisleki. Mediji imajo večjo vlogo kot kdaj koli prej," je prepričan nominiranec za bob leta, pri čemer ima v mislih tako resne, najpomembnejše medije, kot tudi alternativne, kot so socialna omrežja. "Vsekakor so pogosteje slišani tisti, ki pogosteje pridejo v medije, v najbolj brane, slišane ali gledane medijske kanale."

Šele ko nek medij začne "glodati" določeno temo, ta postane aktualna, je prepričan in se ponovno dotakne "nesrečnega" šolstva in teme, ki dobi premalo medijske pozornosti. "Govorimo, da imamo v zdravstvu zdravnike dvoživke, ki dopoldne delajo v javnem sektorju oziroma dopoldne stavkajo, popoldne pa delajo v privatni praksi. Kmalu bomo na istem z učitelji, če bomo tako nadaljevali. Mnogi učitelji so že ugotovili, da je zelo zahtevno delati z učenci raznoterih staršev, ker nimajo kritega hrbta, ko jim starši 'skačejo' po glavi, in gredo raje v polje zasebništva. Nudijo inštrukcije, kjer se ukvarjajo s tistimi, katerih starši imajo denar, učenci so bolj osredotočeni. Kaj je to drugega kot prestop v polje zasebnega šolstva? Potrebujemo le še večje nezadovoljstvo in se bodo začele še bolj hitro ali pa bolj obsežno ustanavljati zasebne šole. Že zdaj se delež otrok šola na domu, a ne v tem pomenu besede. V času kovida so se nekateri starši organizirali in najeli zasebne učitelje ter nadaljujejo s to prakso. Če ne bomo resno pristopili k problemom v javnem šolstvu, se nam bo zgodil razkroj, kot ga imamo v zdravstvu. Mediji lahko pravočasno ukrepajo, ker politični odločevalci se tega enostavno ne zavedajo in problemov izobraževanja niso pripravljeni dati na politično agendo. Ker aktualni minister ni v stranki, nima resne vloge znotraj vlade in v šolskem resorju ni nobenih resnih političnih ambicij."

Mirjana Duler, solastnica podjetja: VERIGA DOBROTE SE VLEČE NAPREJ

• "V katastrofi se pokaže, kako reagiraš. Mi nismo junaki. Zame so junaki tisti, ki so ostali brez vsega in bodo jutri začeli znova, pa nimajo nič"

Prekleto težki dnevi so bili to. Za ljudi, firme, družine, gasilce, prostovoljce, župane, za novinarstvo tudi. Negotovi in drugačni za vse. Stvari so se spreminjale iz sekunde v sekundo. Takrat se je videlo, kdo je in kdo ni. Predvsem človek, ki lahko ob katastrofalni ujmi pomaga, kot najbolje ve in zna. Za skupno dobro. Nekateri se tudi skrijejo, a tokrat je bilo več takih, ki se niso, ostali pa naj sami opravijo s svojo vestjo, če jo imajo. Na Prevaljah so avgustovske poplave uničile tudi most za nekoč rudarsko vas Leše, ki je povezoval ta kraj in naselja na desnem bregu Meže (Stare sledi, Glavarstvo, Nicina, Perzonali ...) s centrom Prevalj, ob številnih hišah pa so bila poplavljena in odrezana tudi tamkajšnja podjetja. Obvozne poti daleč naokoli niso bile prav resna opcija, tudi tam so ceste odnašali plazovi ali hudorurniki. Most se je iz dneva v dan bolj pogrezal, ljudje so lahko le nemočno opazovali, kdaj ga bo Meža odnesla s sabo in morda z njim celo zadelala naslednjega, pri Brančurniku, kar bi pomenilo še poplave dolvodno. Drznejši ljudje z desnega brega so sicer tvegali in se "švercali" čez prek načete, nič kaj zaupanja vredne stare brvi zraven, varnostni trak je nekdo snel. V Mežici je bila situacija podobna, majavo brv z zlomljeno ograjo so preventivno zastražili "z živo silo".

Moji prvi raporti s terena 4. avgusta so bili prav iz okolice leškega mosta, ko ga je Meža še vlekla vase, prav ta most pa je kasneje postal eden večjih simbolov upanja, zgled, da se da, če se hoče, če le so zraven pravi. Ko je bilo jasno, da živeti tako ne bo šlo in da je treba nekaj storiti, ne pa gledati v zrak in čakati na državo, so se našli ljudje, ki jim mirno rahko rečemo legende, carji, če že junaki ne. Starega so podrli in namreč že 8. avgusta postavili nadomestnega, ki služi še danes. Za to je poskrbela ekipa firme Adteh s solastnikoma in direktorjema Ambrožem Dulerjem in Mirjano Duler. V pičlih 36 urah so priskrbeli material in zavarili novi 22 metrov dolg in 2,5 metra širok jekleni most – ki je takrat ljudem pomenil vse, omogočil dostop do trgovin (niti vode takrat seveda ni bilo), zdravnika, službe, intervencije ...

Duler se je angažiral sam. Sam je prišel do župana Matica Tasiča in vprašal, če lahko naredi most, ker ga pač ni in je treba pomagati. Čudež, ki mu niti župan sprva ni verjel, saj je bilo treba material iz Celja še pripeljati, Adteh pa je imel v Dravogradu poplavljene tudi lastne kamione, ga potem čez noč zavariti (bravo, Milan Čavnik in pobi) - in postaviti. In uspelo jim je. Most je zvečer stal. Moj prvi video intervju s ponosnim Dulerjem na mostu med montažo je odjeknil, ljudje so hlastali po dobrih novicah, in že tedaj sem mu rekel, naj se pripravi, ker bo nesebični podvig zasluženo zaslovel, montažo in prve korake ljudi čezenj smo – sicer ob poročanju na spletni strani vecer.com in socialnih omrežjih tako rekoč v živo - ovekovečili tudi na Večerovi naslovnici.

Naslednje jutro, 9. avgusta, smo z direktorjema Ambrožem in Mirjano, sedeli v podjetju, ko je v intervjuju izrekla bob.

"Vse, kar se je takrat dogajalo, je bilo spontano. Kot podjetnica se ob ujmi nisem počutila uboga, bila sem optimistična. Ko pa sem prišla na Prevalje, pa sem bila šokirana, ko sem videla, kako je bilo vse uničeno in kako grozno je bilo ljudem. Razmišljali smo lahko le o tem, kako jim bomo pomagali, zato sem jih izpostavila. Zelo me prizadene vsaka katastrofa drugih. Če bi vsi imeli empatijo in solidarnost bolj vgrajeno v sebi, bi bilo veliko lepše in boljše," dodaja. Ko sem takrat potrkal, je bila zadržana in nekoliko nezaupljiva tudi do medijev. "Na začetku me je medijska pozornost kar malo bremenila. Midva tega nisva navajena. Vaša izjava tisto jutro na intervjuju, da tu ne gre za marketing, ampak preprosto za zgled ljudem - in da je o tem treba govoriti, pa se je pokazala kot resnična. Vi ste nama rekli, ne obremenjujte s tem, da boste medijsko izpostavljeni, pomembno je, da bo za vami še kdo drug pomagal na tak način. In imeli smo ogromno odzivov in posnemovalcev. To si bom zapolnila do konca življenja, če je to cena popularnosti, potem "let it be". Še danes imamo odzive dobaviteljev. Ko smo te dni imeli servis viličarja, so nam popravilo opravili brezplačno, plačali smo samo material. Ta veriga dobrote se vleče naprej in k temu ste pripomogli tudi novinarji," se je zahvalila.

Dario Varga, igralec: V ISKANJU MORALNE POKONČNOSTI

• "Nikoli ne bom razumel, kako je mogoče, da ljudje dokazujejo svojo uspešnost s tem, da poudarjajo tuj neuspeh"

Mesec januar je v zadnjih letih na slovenskih televizijskih zaslonih rezerviran za premiero novih domačih TV-serij. Te pri nas doživljajo svojevrstno renesanso. Gledalke in gledalci so se postopoma navadili na visoke standarde produkcije. Postalo je očitno, da želijo slovenske serije kljub manjšim proračunom slediti trendom v zahodnem svetu. Tako smo v zadnjem desetletju pri nas dobili tri markantne televizijske like: Matijo Vastla kot Tomaža Kajzerja, Sebastijana Cavazzo kot Tarasa Birso in Daria Vargo kot inšpektorja Martina Vrenka.

Lani je bil v tem ponovoletnem času prav slednji tisti, ki je dobil priložnost zasijati na televizijskih zaslonih. Televizija Slovenija nam je v tedenskih razmikih prikazala šest epizod druge sezone serije Primeri inšpektorja Vrenka, ki so bile posnete po treh romanih Avgusta Demšarja. Prav ob tej priložnosti je Dario Varga spregovoril za Večer. V intervjuju je govoril o tem, kako mu je Vrenko po dveh sezonah že zlezel pod kožo. "Vem, kako se obnaša. Vem, kako reagira. Poznam to njegovo zadržanost. To nekakšno čudno psihološko prežo," je povedal. Igralec je v pogovoru izrazil ponos nad tem, kaj mu je z likom Vrenka uspelo ustvariti s pomočjo avtorske ekipe. Že pred predvajanjem druge sezone je bilo namreč jasno, da so gledalci in gledalke njegov lik privzeli za svojega, kar so kasneje potrdile tudi visoke številke gledanosti. "Ponosen sem, da sem ustvaril nekaj, kar so si ljudje zapomnili. To mi daje potrditev, da trud ni bil zaman. Da je bilo v enem določenem obdobju aktualno, da so se ljudje v tem morda videli notri. To mi je zelo všeč," je dejal.

Serija pa se vendarle ni ubadala samo s pozitivnimi odzivi. Daleč od tega. Na račun serije so tako v prvi kot v drugi sezoni leteli mnogi očitki, med katerimi je bil najpogostejši ta, da v seriji, ki je v dobršnem delu umeščena v Maribor, prevladuje osrednjeslovensko narečje oziroma kar ljubljanščina. Varga je na tem mestu v intervjuju govoril o tem, kako se kot igralec sooča s kritikami, ki se jim pri tako vidnem poklicu ni moč izogniti. In prav v kontekstu tega nekoliko manj prijetnega vidika njegovega dela je izrekel tudi izjavo, ki si je utrla pot med letošnje nominirance za bob leta.

Tudi zdaj, leto dni kasneje, Dario Varga v refleksiji tistega trenutka še vedno razmišlja na podoben način - da so v našem okolju še vedno močne silnice, ki nam kot posameznikom in kot družbi preprečujejo, da bi posegli višje, da bi izpolnili svoje potenciale. "Živimo v prekrasni državi, a se ne veselimo iskreno tujih uspehov. Da ti uspe imeti nekoga rad, moraš najprej imeti rad samega sebe. Da bi se veselil tujega uspeha, ne smeš biti obremenjen s svojim neuspehom. Znanje ni moč, ampak prevzemanje odgovornosti," igralec razmišlja danes.

"Če nam bodo mlade rodove vzgajali ljudje, ki ne spoštujejo avtoritete in jo zanikajo, ki niso zmožni priznati in se opravičiti za svoje napake, ki zagovarjajo teorije zarot, ki so prepričani, da ni dobro izražati čustev, ki so prepričani, da laž lahko postane resnica, ki se ne zmorejo veseliti tujega uspeha, ki vedo, da vsak lahko postane vse, bodo s tem tudi v prihodnosti povzročali globoko krizo moralnih in etičnih vrednot, ki nam že najmanj 30 let razžira družbo," nam je Dario Varga pred podelitvijo dodatno razložil kontekst svoje izjave. Podobno igralec tudi nasploh vidi vlogo pozitivne besede v javnem prostoru, ki so ga močno načeli usihajoči standardi branja in mišljenja. "Zdi se mi, da enostavno ni več časa za kvalitetno komunikacijo. Beremo samo naslovnice in gledamo fotke," današnji medijski prostor vidi Varga. Slovenska družba torej tako zanj kot za inšpektorja Vrenka še zdaleč ni prostor idile, kot nam ga večkrat predstavljajo uradne statistike, temveč v prvi vrsti problem, ki ga je šele treba razrešiti. V tem pa lahko liki, kot je inšpektor Vrenko, ki so v tem početju še kako dobri, predstavljajo navdihujoč primer, kako moralno pokončnost prenesti v naš vsakdan.

Dr. Franc Trček, sociolog: ZA RESNO POLITIKO RABIŠ ZICLEDER

• "V politiki bi potrebovali uresničene ljudi z razgrajenimi egotripi. Ker tega ni, imamo prazen teater, nasrkamo pa občani pri položnicah"

Nekdanji mariborski poslanec Franc Trček, zdaj zaposlen na zaupanje v kabinetu ministra za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandra Jevška, bi si želel, da bi se njegov julijski bob dneva in kandidat za bob leta boljše postaral. "V politiki bi potrebovali uresničene ljudi z razgrajenimi egotripi. Ker tega ni, imamo prazen teater, nasrkamo pa občani pri položnicah," je med drugim izjavil v analizi, zakaj je Maribor samo nekaj mesecev po drugi prepričljivi zmagi Saše Arsenoviča na lokalnih volitvah zdrsnil v politično krizo. Pri tem ni imel v mislih samo mariborske politične scene oziroma teatra, uresničene ljudi z razgrajenimi egotripi pogreša tudi v državni politiki. "Golobovo gibanje je bolj skupaj nametano, kot je bila Jankovićeva, Cerarjeva ali Šarčeva zgodba," je ocenil tedaj.

Ob refleksiji na izrečen bob je najprej poudaril, da nastopa "kot analitični sociolog z izkušnjo raziskovanja političnega teatra s soudeležbo v parlamentu", nato pa naredil oster "disclaimer". "Za mojega šefa to ne velja. Imam srečo, da imam izkušenega 60+ gospoda, ki zna tudi svoje sodelavce pohvaliti - in ne samo grajati, kar je že redkost danes." Drugače pa, čeprav dela za vlado Roberta Goloba, ostaja njen oster kritik. "Predsednice parlamenta v intervjujih v 20 mesecih še nisem slišal, da bi govorila o vsebini, kaj naj bi parlament delal. Na slab dan rečem, da imamo tako politiko, kot si jo zaslužimo, na malo boljši dan pa rečem, da bi si zaslužili boljšo. Po dobrih 30 letih 'gremo mi po svoje' bi počasi že morali dojeti, da je politika zahtevna profesija in da je treba te kadre vzgajati," razlaga Trček.

V parlamentu je med letoma 2014 in 2022 oddelal dva mandata, najprej kot član Levice, nato je sredi drugega mandata izstopil iz stranke in se pridružil poslanski skupini SD. "Če bi tedaj v parlamentu delal zgolj tretjino toliko, kot sem, bi to pet ljudi v Sloveniji opazilo. In še vedno bi veljal za bolj informiranega. Za resno politiko rabiš zicleder. Problem je, da smo pozabili vzgajati ljudi, ki so sposobni misliti sisteme," poudarja Trček, ki ga moti, da ljudje v politiki raje iščejo neke odrešitelje. "Dobro, na desni strani imamo večnega odrešitelja, na sredini in levo pa bomo očitno rojevali vedno nove kristuse. Imamo v bistvu antipolitiko v kontekstu, da ne delamo ljudi za politiko, kar verjetno odgovarja tistim 20, 30 družinam, o katerih je pred časom govorila gospa Benedetti (da Slovenijo vodi od 20 do 30 bogatih družin z razdeljenimi fevdi, op. a.)."

Trčka moti tudi, da se v politiki ne znajo več poslušati. "Vsak obdeluje svoj mali vrtiček in upa, da bo dobil svoje glasove. Marko Crnkovič je že pred kakim desetletjem rekel, da mogoče res visimo bolj v levo, smo pa sprejeli način pogovarjanja, ki ga je lansiral Janez Janša." Glede Maribora pa Trček ocenjuje, da je od julijske analize Kako Arsenovičeva vnema postaja mlinski kamen mesta v sobotni prilogi Večera stanje samo še slabše. "Živimo v mestu, kjer očitno tisti, ki so pri koritu, mislijo, da se ga lahko po domače povedano nacedijo, potem pa je preveč škrt, da bi si taksi plačal. Pa to ne leti samo na podžupana, ampak tudi na supernadzornika, ki smo ga imeli. Kako je možno, da smo sploh imeli takega supernadzornika, ki se pijan zabije z avtom in potem skuša podkupiti zdravnike? Ne vem, na koncu prideš do tega, da se s psom v Gramofonoteki lažje pogovarjam kot z ljudmi. Postajam vedno bolj pesimističen, kar me ne veseli," je dejal Trček.

Ob vprašanju, ali ga mika vrnitev v politiko, odgovarja, da ga mika razmišljanje v politiki. "Kam bi šli naprej, nam ne bo nihče drug povedal. Glede lokalne politike pa, morda vas bo presenetilo, nisem še dovolj izkušen. Se pa iz porazov tudi česa naučiš. In dejansko sem vesel, da me je Maribor kaznoval. Čeprav je glede na to, kaj ima zdaj v parlamentu, kaznoval samega sebe."

Kot redni bralec Večera si Franc Trček želi, da bi bilo več pozitivnih, afirmativnih bobov. "Da ne bi bilo več potrebe po nas, ki jamramo, kar je tri četrt dnevnih bob izjav v letu," je sklenil.

Boris Podrecca, arhitekt: DOBRA ARHITEKTURA (TUDI) ZA SLABE NAROČNIKE

• "V Sloveniji je po socialistični demokraciji na vrhove prišla generacija turbokapitalistov. Samo denar je tisti, ki nekaj šteje - lepo oblečeni so, imajo lepo punco ali dve, lepa stanovanja, vozijo se v bentleyjih, a so ubogi ljudje"

Šefi in bobi niso nekompatibilni. Že s prvim bobom leta 1999 je Vlado Kreslin razložil enega od mehanizmov za ohranjanje - slabe - oblasti: slabi šefi se poskušajo obvarovati s slabimi delavci. Leta 2002 je Zdravko Duša opazil, da nekaterih šefov pravzaprav niti ne vidimo dobro, ker se nenehno premikajo po sistemu: "Na trgu so nekateri ljudje, ki hodijo iz firme v firmo, pocuzajo denar, firmo pa na koncu prodajo nekomu, ki ga ni." Na kratek rok smo jim rekli stečajni upravitelji, najbolj vztrajni med njimi, ki so dovoljkrat poniknili in vzniknili, pa so postali turbokapitalisti. Če navežemo še na bob Franja Najija iz leta 2016, niso ustvarili delovnih mest, ampak so jih ukinili, vendar so, nazaj k bobu Lojzeta Udeta iz leta 2004, lahko zaščitili svoje pravice, ker imajo denar. Peter Boštjančič je 2011. rekel, da "blaginja ni to, da imam jahto pa mercedesa pa račun na Cipru, temveč to, da ima človek delo, svoj ponos, svojo držo". Več kot desetletje pozneje je Boris Podrecca v intervjuju, ki ga je z njim naredila naša novinarka Klara Širovnik, moral ugotoviti, da v Sloveniji vožnja s prestižnimi avtomobili še vedno šteje - oziroma da tako vsaj mislijo tisti, ki se z njimi vozijo. No, očitno šteje tudi za punco (ali dve), seveda pa pomaga, če jo po vožnji v bentleyju turbokapitalist popelje še v lepo stanovanje.

Boris Podrecca ve, kaj je lepo stanovanje. Sebe označuje za humanista in antropologa, šele nato za arhitekta. Prav zato tudi ve, kakšni ljudje živijo v kakšnih stavbah. Sam je naredil veliko načrtov tudi za stanovanjske zgradbe, še bolj pa ga poznamo po javnih prostorih. V enciklopedijah piše, da je slovensko-italijansko-avstrijski arhitekt (vrstni red je odvisen od tega, v kateri državi je nastalo geslo), ki se je 30. januarja 1940 rodil v Beogradu. Njegov oče Milovan je bil tržaški Slovenec, mati pa iz Hercegovine. Po vojni se je družina preselila v Trst, kjer je Boris Podrecca obiskoval slovenske šole vse do višjih razredov takratne realne gimnazije, maturiral pa je na Dunaju. Že kot dijak je v Trstu obiskoval likovno šolo profesorja Avgusta Černigoja. Na Dunaju je sprva študiral kiparstvo na akademiji uporabnih umetnosti, nato pa še arhitekturo na tehniški visoki šoli in na akademiji likovnih umetnosti. Iz arhitekture je diplomiral leta 1968 pri prof. Rolandu Rainerju. Od 1972. živi kot samostojni arhitekt na Dunaju, kjer ima sloviti arhitekturni biro, v katerem dela mednarodno in starostno mešana zasedba pod njegovim vodstvom. Stalnica na njegovih poteh so vsaj še Benetke. "Mesta, ki jih ljubim - Rim, Benetke, Istanbul, Damask, Alep - sem se naučil na pamet," je povedal naši novinarki.

Tudi v Mariboru se je s svojimi projekti nekajkrat ustavil. Zasnoval je medicinsko fakulteto, prenovil palačo univerze, napravil načrt za Slomškov trg, v njegovih stanovanjih pa na primer - da se vrnemo k bobu - dobro živijo v Dravskih terasah.

Vendar je v intervjuju med drugim rekel: "Arhitekturo delam po antropoloških in ne stilskih premisah - najbolj vesel bi bil, če Podrecce ne bi prepoznal nihče. Prav zato nimam rad preveč razpoznavnih arhitektov in raznega ločevanja na postmodernizem, minimalizem, dekonstruktivizem ... to je rasizem arhitekture, ki ga ne podpiram. Stil zame nima vrednosti - je zelo egocentrična kategorija naše dobe." O delu v Sloveniji ni mogel povedati veliko lepega: "V Sloveniji je težko delati, ker investitorji nimajo poslovne etike. So pravi kapitalisti." Nimajo širine, ampak samo kapital. Ampak z njim, jasno, delajo ljudje, ki imajo kapital. "Kdo drug bo vendar zidal nebotičnike? Ne univerzitetni profesorji, ampak tisti, ki imajo dosti, dosti denarja." Pravi, da se je sčasoma sicer naučil, kako prepričati uboge ljudi v bentleyjih, "a nekateri ne poslušajo absolutno ničesar! Arhitekt je zanje tisti, ki mora znati izrisati in dodati lepe barve. (...) No, tu in tam ti na pot vseeno pride kdo, s katerim je lepo delati - in to je tisto, kar ostane. Iz takih odnosov izcediš najboljše." Njegova arhitektura priča, da mu gre to res dobro.

Meta Puklavec, častna občanka Ptuja: BORBA ZA ENAKOPRAVNO IZOBRAŽEVANJE

• "Mislim, da moraš delati, kar znaš in kar zmoreš, da se lahko sam pogledaš v ogledalo, pa če to drugi vidijo ali pa ne"

Podatki iz sedemdesetih let preteklega stoletja so kazali, da so se srednješolci, ki so bili doma v takratni ormoški in ptujski občini, pretežno izobraževali v triletnih poklicnih programih, 14 odstotkov učencev na Ptuju in kar četrtina otrok v Ormožu pa po osnovni šoli celo ni nadaljevala izobraževanja. "Ob tem je šlo za prav dobre in odlične učence. Si lahko to zamislite? Iz Haloz so takrat namreč vozili mlade v Cinkarno na delo. Ko so končali šolo, so lahko šli delat in so prinesli k hiši plačo. Huda krivica se mi je zdela tudi pri otrocih, ki niso imeli stimulativnega okolja, pa so bili nadarjeni. Kaj vse so morali premagati, da so bili, na primer, tam do mature, enakovredni drugim," je v intervjuju za Večer Meta Puklavec nizala razloge za svoja prizadevanja in neumorno delovanje, ki ga je lani, komaj dobri dve desetletji po tem, ko je kot dolgoletna ravnateljica Gimnazije Ptuj in Šolskega centra Ptuj končala svojo profesionalno pot, le prepoznala tudi lokalna skupnost in ji podelila naziv častne občanke Ptuja. Kot so izpostavili, je njeno delo, znanje, ustvarjalnost, prizadevnost, nepopustljivost in trdoglavost skozi dolga leta pustilo neizbrisen pečat v razvoju šolstva na Ptujskem in širše.

Po besedah Puklavčeve so jo namreč prav porazni podatki, do katerih se je dokopala, utrdili v prepričanju, da je razvoj srednjega šolstva mogoč le, če je zanj zainteresirana lokalna skupnost. Ob nezainteresiranosti države se je zato že takrat za uresničevanje vizij po zagotavljanju večjih možnosti za izobraževanje mladih v veliki meri naslonila na lokalno gospodarstvo. Pridobitve v času njenega vodenja srednješolskega centra in gimnazije so občudovanja vredne. Med njimi so stavba gimnazije, ustanovitev elektro šole, nova telovadnica in zunanji športni objekti ter pridobitev šolskega posestva. A nobena od njih nikakor ni bila lahka, poudarja, številnim pa je botrovalo tudi kar nekaj izpeljanih drznih akcij pritiska s sodelavci na pristojno ministrstvo.

Sama je v intervjuju za Večer ob tem preprosto dejala, da moraš po njenem mnenju pač delati, kar znaš in kar zmoreš, da se lahko sam pogledaš v ogledalo, pa če to drugi vidijo ali ne. "To je bila pač vedno naša družinska parola. Neka vrednota pri hiši. Da ne delaš nečesa, s čimer bi lahko škodil drugim, ter da si sam ne očitaš, da si naredil nekaj, kar ni bilo v redu za druge. To je bila vedno stvar, ki jo nosim v podzavesti, moja obveza. Nekaj, kar te vedno spomni: čakaj, to pa ni v redu." Sicer pa največjo vrednost nagrade po vsem tem času vidi v morebitnem spoznanju, da je treba za srednje šolstvo na Ptuju in v Spodnjem Podravju narediti bistveno več kot povprečno v Sloveniji. V morebitnem razumevanju, da mora okolje tudi v srednje šole več vlagati, čeprav so financirane državno. "Zato tudi to priznanje dojemam kot priznanje vsem, ki so bili pripravljeni stopiti skupaj in narediti nekaj za šolstvo. Ambiciozni učitelji, za povezovanje pripravljeno gospodarstvo, podpora lokalnega okolja in politike, to je tisto, kar je rodilo sadove."

V široki izobrazbi vidi tudi odgovor na moderne izzive, ki jih predstavlja tehnološki razvoj, ki mu izobraževanje ne more slediti: "Že nekoč smo vedno razmišljali v smeri, da je treba otroka usposobiti za to, da se bo znal učiti in da se bo znal prilagoditi, pa tudi, da bo bi imel čim širše splošno znanje, da si bo lahko poiskal svojo branžo. Izobraževati specialiste v srednji šoli je po mojem mnenju slaba pot. Zato smo zelo vztrajali, kar ni bilo enostavno, da smo dali več umetnostne vzgoje v strojniške poklicne oddelke."A ima kljub vsemu občutek, da se neenakosti pri nas celo večajo. Nesrečna je, ker so ljudje iz socialno šibkih okolij v principu prikrajšani za enakopravno izobraževanje. "Tega do danes ni nihče spremenil. Otrok, ki doma nima bogate knjižnice in ga starši ne peljejo v gledališče, je za celo življenje prikrajšan."

A čeprav je bila pri opozarjanju na težave vedno glasna, še pravi, se iz Ljubljane na žalost do teh okolij ne vidi dovolj dobro.

Dr. Dragica Pešaković, učiteljica: VELIKOKRAT SE NAUČIJO ČESA NOVEGA OD UČENCEV

• "Vsak otrok je odraz svojih staršev in njihove vzgoje. Prav tako je v razredu. Mora se vedeti, kdo je učitelj in kdo učenec"

Dr. Dragica Pešaković, učiteljica na OŠ Destrnik - Trnovska vas, je lani prejela nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva. Ob zagnanem učiteljskem delu se je vseskozi izobraževala. Ko je končala program poučevanja računalništva v osnovni šoli, je diplomirala na dodiplomskem študiju in postala profesorica proizvodno-tehnične vzgoje in sociologije. V pouk vnaša nove metode, strategije in oblike poučevanja. V doktorski disertaciji je združila bogate izkušnje poučevanja in na fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru pridobila naziv doktorica znanosti s področja tehnike - izobraževanje. Veliko njenih prispevkov je mogoče najti v znanstvenih in strokovnih revijah, svoje primere dobre prakse poučevanja pa pogosto predstavlja na konferencah in posvetih doma in tujini. Učencem pomaga pri pripravi raziskovalnih nalog kot mentorica in jih pripravlja za tekmovanja v fiziki in tehniki. Z zavodom RS za šolstvo že dolga leta sodeluje pri pripravi učbeniških kompletov za tehniko in tehnologijo ter fiziko, pripravlja gradiva za portal IzziRokus in je recenzentka na srečanjih mladih raziskovalcev. Ob tem sodeluje pri posodobitvah učnih načrtov in je tudi pomočnica ocenjevalca na državnem izpitnem centru.

"Permanentno dviguje raven profesionalnega razvoja in je gibalo sprememb na področju učinkovitega poučevanja in kakovostnega pouka," je med drugim ob podelitvi nagrade o njenem prispevku dejal prof. dr. Boris Aberšek.

Pešakovićeva najraje dela z učenci: "Od vsega pedagoškega dela sem najraje v razredu. Učenci mi dajejo energijo, me pomlajujejo, včasih razjezijo, velikokrat tudi nasmejijo. Vsak učenec nosi v sebi velik potencial energije. Kako jo bomo izkoristili ali preoblikovali, je odvisno tudi od nas, učiteljev. Seveda se delo z učenci z generacijami spreminja. Učitelj mora biti sposoben prilagajanja novim izzivom, tehnologijam. Velikokrat se tudi učitelji naučimo česa novega od učencev."

Posebno izpostavlja, da učitelj ne more biti vsak: "Ni dovolj, da imaš znanje in si strokovnjak na svojem področju, moraš znati to znanje prenesti mladim - in to na način, ki je primeren za njihovo starost. Prepričana sem, da ima vsaka šola takšnega učitelja, ki bi si zaslužil enako nagrado. Ravnatelji in sindikalni zaupniki bi morali bolj spodbujati in predlagati učitelje za nagrade ali priznanja. Mogoče bi tudi na tak način izboljšali ugled učitelja v Sloveniji."

V izbor za letošnji bob leta smo jo uvrstili z izjavo, v kateri naslavlja nujnost jasnih vlog v družini in v šoli: "Pomembno se mi zdi, da se v vsaki družini ve, kdo je starš in kdo otrok. Postavljeni morajo biti meje in pravila. Če otrok krši pravila, mora slediti kazen. Otrok ne more biti vedno v ospredju. Vsak otrok je odraz svojih staršev in njihove vzgoje. Prav tako je v razredu. Mora se vedeti, kdo je učitelj in kdo učenec. Starši imajo vedno odprta vrata šol, kamor lahko pridejo po pomoč, informacije ali le po tolažilne besede, kadar so v stiski. Prav poznavanje družin sedanjih učencev, njihovih staršev, babic in dedkov, mi denimo pomaga, da s starši zelo dobro sodelujem."

Nagrada za življenjsko delo ji veliko pomeni: "Verjetno je to zadnji kamenček v mojem pedagoškem mozaiku, ki je zelo pester in barvit. Pozitivni odzivi nekdanjih učencev, staršev in sodelavcev to dokazujejo. Vedno sem imela občutek, da sem prestroga, ali kot bi rekli 'zafrknjena' učiteljica, saj velja fizika za enega od težkih in posledično nepriljubljenih predmetov. Nekdanja učenka mi je ob nagradi zapisala: 'Iskrena hvala za vso znanje, lepe trenutke v času mojega osnovnošolskega obdobja. Spomnim se Vas kot krasne učiteljice. In spomini so tisto, kar šteje.'"

Ob poučevanju v razredu se Pešakovićeva veliko posveča raziskovalnemu delu učencev: "Raziskovalni duh prenašam na učence. Pod mojim mentorstvo je nastalo 22 raziskovalnih nalog s področja tehnike, sociologije, gradbeništva, kmetijstva in ekologije z varstvom okolja. Že dvanajsto leto z učenci sodelujemo tudi v mednarodnem projektu GO-CAR-GO (Bo, kar bo!), ki ga organizira Strojna šola Ptuj."

Bojan Lunežnik, destilar, podjetnik in vojak: ŽELI SI BOLJ SAMOZAVESTEN MARIBOR

• "V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To pa dosežeš z delom in vztrajnostjo"

Mariborčan Bojan Lunežnik, zaposlen v Slovenski vojski, je pred skoraj štirimi leti z ženo Lidijo Lunežnik ustvaril blagovno znamko Svarog, pod katero deluje njuna destilarna. Ko je med lanskim Festivalom Lent pred kavarno Nana na stojnici predstavljal gine Svarog, je opazoval ljudi, ki so ploskali nastopajočim na Večerovem odru. "Rekel sem si, evo, vidiš, s trdim delom in vztrajnostjo lahko stopiš na oder, da ti drugi ploskajo, pred tem pa si ti tisti, ki ploska drugim. Z delom in vztrajnostjo, z vero v sebe in v to, kar delaš, ti lahko uspe, sem razmišljal - in to sem nato zapisal tudi na facebook, nekaj dni kasneje pa sem te besede povedal tudi v pogovoru za Večer," pol leta kasneje Lunežnik predstavi kontekst, kako je nastala izjava, ki je bila izbrana za bob dneva, nato pa je pristala v izboru desetih najboljših izjav v Večeru v prejšnjem letu.

"V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To pa dosežeš z delom in vztrajnostjo," so bile besede Lunežnika, objavljene 28. junija lani v Večeru. "S to izjavo sem želel tistim, ki se odločajo za kakšen projekt, biznis ali karkoli drugega v življenju, sporočiti, naj bodo vztrajni. Vsak gre čez težka obdobja na svoji poti, slejkoprej pa bo ob vztrajnosti prišlo do rezultata," izjavo podkrepi z razmišljanjem danes - in v isti sapi poudarja, da je kot podjetnik na začetku, da se uči iz dneva v dan.

Vojska, v kateri dela več kot 23 let, mu je dala vztrajnost in disciplino, da lahko po službi ustvarja tudi podjetniško zgodbo. "Naporno je usklajevati službene obveznosti in podjetniško pot, ker oboje vzame veliko časa. V normalnih delovnih dneh službi namenim osem ur, ko sem na terenih, me ni tudi po en teden, zato so potrebna številna usklajevanja in pomoč družine, da rastemo tudi na podjetniški poti. Destilarna je iz hobija prerasla v drugo službo, toda želja po napredku nas žene, da delamo več in bolje," razlaga Lunežnik. Trenutno Lunežnik okreva po operaciji, v vojašnici Generala Maistra v Mariboru je sicer podčastnik, po činu višji vodnik. Osemkrat je bil v tujini na misiji, v Afganistanu, Libanonu, na Balkanu in v Baltiku. "Na vojnih območjih sem videl in spoznal domačine, ki kljub temu, da živijo v bedi, v vojni, vztrajajo in verjamejo v boljši jutri. To mi je dalo spoznanje, da moram pri vsaki stvari, ki se je lotim, vztrajati in se boriti. Čez čas pa to prinese uspeh," verjame Lunežnik.

Ko je pred leti prijateljem omenil, da bo začel delati gin in odprl destilarno - ideja se mu je porodila med službeno potjo v Latviji -, so bili ti v dvomih. "Rekli so mi, kaj boš tukaj z ginom, če imaš pred sabo vinograde, ko odpreš vrata hiše. Toda žganjekuha je del slovenske tradicije. Rad bi širil kulturo pitja žganja. Pri tem vztrajam in z društvom za domačo žganjekuho, ki ima več kot pet tisoč članov, nam uspeva širiti kulturo pitja ter ohranjati slovensko kulturno dediščino," poudarja destilar.

Lunežnik si želi, da bi Maribor na institucionalni ravni bolj podpiral mlade podjetnike in organizatorje dogodkov, česar se prav tako loteva. "Trudim se organizirati festivale gina in dogodke, s katerimi širimo besedo o slovenskem žganju. Žal sem moral svoj festival Ginola preseliti iz Mestne občine Maribor v sosednjo občino, ker je tukaj organizacija res zahtevna. Vsi gledajo na lastne interese, da si polnijo žepe, to pa mi ni všeč. Mariborčanke in Mariborčani smo zelo odprti. Potrebujemo dogodke in pestre vsebine. Zdi pa se mi, da Mestna občina Maribor ljudem z idejami in zagonom ne pomaga dovolj," pove podjetnik.

Moč javne besede je Lunežnik spoznal tudi preko objave njegovega intervjuja v Večeru, ko je prejel številne pozitivne odzive bralk in bralcev. "Od takrat Večer berem še bolj redno," se nasmeji nominiranec za bob leta. "Ko sem videl končni izbor nominiranih izjav, sem videl, kako velik razpon imajo, kako pestre so. Veseli me, da je med temi izjavami tudi moja, ker sem spoznal kar nekaj mladih, ki želijo na podjetniško pot, pa prehitro obupajo. Mislim, da v Mariboru potrebujemo več samozavesti, da bomo mi tisti, ki bomo v ospredju, da se ne bomo počutili prikrajšane," zaključi Lunežnik.

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja in kolumnistka: KASANDRA LETA

• "Antijanšizem je uspešen politični program za zmago na volitvah. Je pa premalo za uspešno vladanje. Za uspešno vladanje je treba znati razumeti in reševati probleme"

Če Vesna V. Godina slučajno ne bo postala srečna dobitnica nagrade za bob leta, apeliram na uredništvo Večera, naj posebej zanjo uvede nagrado za Kasandro leta in ji jo podeli. Naj elaboriram. Tekst s citatom, ki konkurira za bob leta, je kolumnistka napisala pred skoraj natanko enim letom. Ti trije stavki se glasijo takole: "Antijanšizem je uspešen politični program za zmago na volitvah. Je pa premalo za uspešno vladanje. Za uspešno vladanje je treba znati razumeti in reševati probleme."

Obrazložitveni kontekst nesmrtne kolumne je naslednji: "Vlada ima personalno težavo," še tam piše Vesna: "Veliko posameznikov aktualne garniture je bilo osebnih žrtev janšizma. Zato je razumljivo, da je antijanšizem za njih ključen, celo zadosten del njihovega političnega delovanja. A za slovensko družbo je to premalo. Revanšizem ni uspešna oblika reševanja družbenih problemov." Časovno je to sovpadalo s prvo, morda še nekoliko nejeverno fazo padanja podpore Golobovi vladi. To je bila posledica nervoze, ki jo je povzročal tedanji minister za zdravje s svojim "kirurškim mačizmom", oziroma občutka, da Daniel Bešič Loredan "zavestno zaostruje zdravstveno krizo zato, da bi zdravstvo sprivatiziral" - češ "če bo kriza dovolj velika, bodo ljudje sprejeli vse, tudi uničenje javnega zdravstva".

Za razumevanje specifičnega konteksta nastanka in intence te kolumne pa je treba tudi vedeti, da sprožilni moment ni bil samo tako imenovani golobizem - na hvala bogu opozicijskem ozadju janšizma -, temveč tudi kritika tako imenovanega "sodništva" in "zdravništva". (Besedi sta sicer že od nekdaj v SSKJ, vendar jima je VVG dala nov, ciničen, grebatorski pomenski odtenek.) Goloba se je takrat lotila zato, ker je sodnikom nepremišljeno obljubil, da bodo dobili 600 evrov povišice (za katero do tedaj sicer sploh niso prosili).

No, zdaj pa imamo hudiča.

Ko se Vesna V. Godina po enem letu ozira na svoj kraj zločina, kontekst še razširja. Sama govori o Golobovih "avtogolih". (To metaforo ji je serviral predsednik vlade sam.) Ko pade "avtogol", vlada začne vpiti, da to počnejo "v imenu realizacije antijanševske politike", za katero da so dobili mandat volivcev. Toda to je po kolumnistkini interpretaciji tipičen primer "politične manipulacije" in "preusmerjanja pozornosti". Še več! Golobova vlada počne isto kot Janševa opozicija. Tudi desnica kar naprej govori o "Murglah", o "silah kontinuitete", o "globoki državi" itd. Aktualno dogajanje kaže, da je Vesna V. Godina glede "zdravništva" in "sodništva" - pa tudi sicer, v zvezi z aktualno, zdaj že nekoliko reshuffled vlado - pred enim letom imela daljnovidno prav. Pa smo Priamovi in Hekubini hčerki in Hektorjevi sestri takrat verjeli? Ne. Kvečjemu smo se ob tem godrnjaje muzali. Neuslišani Apolon je dosegel svoje. Daru nezmotljivega predvidevanja prihodnosti, s katerim si je hotel neuspešno kupiti Kasandrino ljubezen, ji ni več mogel vzeti, je pa zato nadnjo priklical prekletstvo, da ji nihče ne bo verjel.

Moja privatna teorija sicer je, da antijanšizem še ni za staro šaro in da tudi ne bo vsaj do takrat, dokler bo obstajal janšizem. In če s to mislijo danes provociram nominiranko za bob leta, ima pripravljen odgovor: "Tako bo vse dotlej, dokler Janša ne bo postal znova resna grožnja sedanji vladi oziroma dokler se politične razmere ne bodo zaostrile do te mere, da bi obstajala realna nevarnost, da Janša spet pride na oblast. Takrat bi bil antijanšizem spet uspešna politika vladanja, ne samo uspešen volilni program."

Zainteresirani državljani imamo danes možnost popravnega izpita. Tudi če sprva ne verjamemo zapisanim napovedim, lahko vsaj naknadno priznamo, da so kolumnistične Kasandre imele prav. Če so imele prav. Ker čas je neusmiljen sodnik. Toda če čas nekaj potrdi, to še tem bolj velja. In prav to je naloga javnih intelektualcev, kakršna je Vesna V. Godina.

Da si drznejo razlagati in profesirati tudi prihodnost - in imeti pri tem za razliko od navadnih smrtnikov celo kdaj prav.