Namišljeni bolniki se oskrbujejo z zdravili, obiskujejo zdravnike in zahtevajo najrazličnejše preglede in preiskave, izvedeti hočejo vse o simptomih svojih izmišljenih bolezni. Bolečina v rami in roki je zanje že znak za preplah, saj so prepričani, da napoveduje infarkt, mikroskopsko majhen madež na koži je zanje prvo znamenje melanoma, rahel občutek slabosti pa naj bi že opozarjal na pogubno obolenje. Življenje hipohondrov, nagnjenih k potenciranju nedolžnih zdravstvenih težav, je težko: v svoji domišljiji so žrtve različnih bolezni in najpogosteje z njimi nadlegujejo vse, ki so jim blizu.
Zdravi, vendar bolni
Strah pred možnim obolenjem se praviloma pojavi med 30. in 35. letom, pozneje pa narašča. V mladosti ljudje ne razmišljajo preveč, z leti pa se porodi skrb za zdravje. Toda pri hipohondrih je ta skrb tako pretirana, da preraste v nevrozo. Ne zadostuje jim mnenje enega zdravnika, prizadevajo si pridobiti več strokovnih mnenj; korektne ugotovitve preiskav jih nikakor ne prepričajo o tem, da je z njimi vse v redu, temveč hočejo na dodatne preglede.
Vendar niti z njimi niso zadovoljni, saj jih ne prepriča noben dokaz, da so zdravi. Ko jim zdravnik s korektno diagnozo reče, da niso bolni, se v večini jezijo. Irska raziskava je pokazala, da žrtve hipohondrije opravijo celo po 50 zdravniških pregledov na leto in da se jih 42 odstotkov zaradi iste zdravstvene "težave" obrne na več zdravnikov. Vendar noben zdravnik ne more namišljenega bolnika, ki je v resnici zdrav človek, prepričati o tem, da ni bolan.
Zakaj se pojavi ta pretiran strah pred boleznijo? Skoraj vedno so žrtev takšnega strahu izrazito tesnobni in depresivni ljudje; ko prodreš malce globlje v njihovo preteklost, pogosto odkriješ kak dogodek (smrt drage osebe, ločitev, težave s službo), ki je sprožil obsedenost z boleznimi. S tem, ko nenehno tožijo nad raznimi boleznimi in težavami, v resnici izražajo bojazen pred življenjem in željo, da bi nekdo skrbel zanje. Ti ljudje potrebujejo varnost in zaščito.
Kdaj je potrebna psihiatrova pomoč
Kakšen odnos bi bil potreben do namišljenih bolnikov? Če bi jim nasprotovali ali jih pomirjali, bi se vse skupaj še zaostrilo. Zdravniki svetujejo potrpežljivost: ko je hipohonder dobre volje, bodimo do njega prisrčni, ko pa toži nad svojimi boleznimi, zavrnimo pogovor. Ne smemo pa pozabiti, da so namišljeni bolniki vendarle bolniki, četudi niso žrtev dejanske telesne bolezni.
Hipohondrija je duševna bolezen z neenakim potekom: strah najprej narašča, potem za kratek čas izgine, nato se spet pojavi. Splošni zdravnik jo lahko zdravi do določene meje. Ko pa razmišljanje o boleznih preraste v obsesivno potrebo, je potrebna pomoč psihiatra. Skoraj vedno je potrebno zdravljenje z zdravili. Z uživanjem zdravil za omilitev obsesivnih stanj (tricikličnih antidepresivnih pripravkov) lahko obvladujemo tesnobe oziroma depresije. Poleg zdravil je potrebna kratka psihoterapija, da bi odkrili, kaj se skriva za strahom pred boleznimi.
Hipohondrija je bolezen, ki jo je zelo težko pozdraviti, med drugim zato, ker namišljeni bolniki ne sprejmejo radi pomoči psihoterapevta, saj menijo, da je njihov strah upravičen. Zato se raje obrnejo na zdravnike splošne prakse in specialiste ter zahtevajo temeljite in drage, v resnici pa nepotrebne preiskave. Ker je hipohondrija po svetu vse bolj razširjena, so na Danskem ustanovili prvo kliniko za zdravljenje vse večje vojske namišljenih bolnikov.
Zdravnik jih mora razumeti in umiriti
Splošni zdravnik je prvi naslov, na katerega se pride pritožit namišljeni bolnik. Ljudje, pretirano zaskrbljeni za svoje zdravje, vztrajno prihajajo na preglede k zdravniku, v večini brez potrebe. Ni težko odkriti, kdaj je nekdo žrtev hipohondrije, saj ne zamudi nobene priložnosti, da bi prišel v ambulanto, zavračal rezultate že narejenih preiskav in zahteval nove. Hipohonder ni nikoli zaskrbljen le zaradi ene bolezni: danes toži nad tahikardijo, jutri nad želodcem, pojutrišnjem nad namišljenim tumorjem. Kako naj se splošni zdravnik na te tožbe odziva?
Najprej ga mora pomiriti. Če to ni možno, naj ga pošlje na preglede, ki bodo izključili obstoj bolezni, ki se je hipohonder boji. A je težava v tem, da namišljeni bolnik ni nikdar zadovoljen in nenehno zahteva vse podrobnejše preiskave, pri čemer ga skoraj ni mogoče prepričati, da te niso potrebne.
Z relativiziranjem njegovih težav praviloma povzročimo, da začne hoditi od enega do drugega specialista. Zato je pomembno predvsem to, da ne podcenjujemo njegovih bojazni in da preverimo njihovo upravičenost. Ko je zanesljivo dokazano, da gre resnično za hipohondra, mu je treba dopovedati, da potrebuje pomoč psihiatra. Naposled je možno, da je hipohonder dejansko žrtev kake dejanske bolezni - in to je treba prepoznati in zdraviti.
