Bonbon
Odkar so evropski in ameriški znanstveniki začeli enoglasno opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša sindrom X, je dobilo merjenje centimetrov v pasu nove razsežnosti. Prav ti centimetri nam lahko namreč med drugim dajo vedeti, da se tudi sami uvrščamo v veliko skupino ljudi, ki trpijo za sindromom X, včasih celo nevede.
Kaj to pravzaprav pomeni? Kot pove že ime, metabolični oziroma presnovni sindrom ali sindrom X ni bolezen. S tem izrazom pravzaprav imenujemo kombinacijo več stanj, ki dokaj zanesljivo pomenijo visoko tveganje za razvoj nevarnih srčno-žilnih bolezni. Ker so slednje v razvitem svetu še vedno najpogostejši vzrok smrti in jih je veliko lažje preprečiti kot zdraviti, so glasna opozorila zdravnikov povsem upravičena in bi jih morali poslušati. Čeprav je sindrom X v javnosti postal znan šele nedavno, pa ga v strokovnih krogih poznajo že dolgo. Prepoznali so ga pred skoraj petdesetimi leti, ko je J. Vague iz Marseilla poudaril povezavo med tveganjem za razvoj srčno-žilnih bolezni in načinom, kako se na telesu razporejajo maščobni sloji.
Debelost kot signal
Deset let pozneje, torej leta 1966, je J. P. Camus prvi uporabil naziv "metabolični sindrom" in nakazal na to, da je tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni veliko večje pri ljudeh z diabetesom, hiperlipidemijo in putiko. Pri hiperlipidemiji gre za povišano raven lipidov v krvi. Lipidi so širša skupina molekul, med katere štejejo tudi maščobe, olja, voski, fosfolipidi, steroidi in še nekatere sorodne strukture.
Leta 1968 sta se mu s svojimi lastnimi ugotovitvami o presnovnem sindromu pridružila še dva znanstvenika, H. Haller in M. Hanefeld, ki sta med njegove kazalce prištela tudi debelost. Nato se o metaboličnem sindromu ni govorilo skoraj dve desetletji. Konec osemdesetih let je dr. Gerald Reaven z univerze v Stanfordu to temo spet postavil v središče pozornosti, ko je poskušal svoje kolege opozoriti na skupino bolnikov, ki nimajo diabetesa, vendar pri njih kljub temu obstaja izredno visoko tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni. Prav on je začel uporabljati izraz sindrom X, ker je hotel poudariti, da ne gre za presnovno motnjo, marveč za nevarno kombinacijo več stanj, ki skupaj pomenijo veliko zdravstveno tveganje.
Danes, ko od Reavenovih opozoril mineva že petnajst let, je sindrom X spet pomembna tema, o kateri ne pišejo samo v strokovnih revijah, marveč tudi v vsakdanjem tisku. In to z razlogom, saj je njegov glavni kazalec in glavni sprožilec cele vrste zdravstvenih težav prav čezmerna telesna teža, ki je postala v ZDA in tudi v zahodnoevropskih državah tako množična, da o njej govorijo že v smislu epidemije. V Sloveniji je 54 odstotkov odraslih, starih od 25 do 64 let, čezmerno prehranjenih, kar 15 odstotkov vseh ljudi pa je debelih. Debelost je najbolj razširjena v severozahodni in jugovzhodni Sloveniji. Vedno pogostejša je tudi pri otrocih in mladostnikih.
Čas je za ukrepanje
Ozaveščanju ljudi o težavah, povezanih s sindromom X, so se pridružili tudi splošni zdravniki. Poučevanje ljudi o vplivu sindroma X in o načinih njegovega zdravljenja je zelo koristno, saj lahko vsak človek s tem sindromom sam zelo veliko stori za to, da izboljša svoje zdravstveno stanje in zmanjša tveganje za aterosklerozo ter srčno in možgansko kap. Obsežna izobraževalna kampanja po vsem svetu in tudi v Sloveniji je usmerjena k preprečevanju in novim metodam zdravljenja.
Kako prepoznati sindrom X, če nimamo kakšnih posebnih zdravstvenih težav? Kot smo že omenili, so najbolj očitni znaki prekomerna telesna teža in debelost, zlasti na zgornjem delu telesa, ter povišan krvni tlak (nad 130/85 mmHg). Drugi kazalci so odpornost proti insulinu (preddiabetično stanje) ali diabetes tipa 2, znižane vrednosti HDL, tako imenovanega dobrega holesterola, ter višje vrednosti trigliceridov v krvi. Čeprav ocenjujejo, da je sindrom X prisoten pri 60 odstotkih ljudi po vsem svetu, povsod še niso uvedli ambulantnega ugotavljanja tega sindroma in njegove obravnave.
Kako se z njim soočimo?
Zmanjšanje telesne teže je prvi korak pri zdravljenju presnovnega sindroma. Hujšanje je v tem primeru zdravilo, enako kot pri diabetikih s čezmerno telesno težo, saj z njim reguliramo glukozo in izboljšamo njen izkoristek. Zmanjšanje telesne mase bo zelo hitro vplivalo tudi na krvni tlak, ki se običajno zniža že prvi teden nizkokalorične diete. S slednjo se zniža raven trigliceridov v krvi, maksimalni učinek diete na trigliceride v krvni sliki pa je viden čez štiri tedne. Že zmerno zmanjšanje telesne teže, zlasti pri debelih ljudeh, zelo dobro učinkuje na stanje žilnega sistema in avtomatično zniža tveganje za razvoj bolezni. Še en kazalec za sindrom X je znižana vrednost HDL oziroma dobrega, zaščitnega holesterola v krvi. Tudi ta se zviša, vendar le, če nizkokalorično dieto kombiniramo s telesno vadbo.
Prav telesna vadba zaseda drugo mesto na lestvici nemedikamentnih oblik odpravljanja posledic in nevarnosti, ki jih prinaša sindrom X. Mišice porabljajo več kalorij oziroma raztapljajo več maščob, nabranih na tkivih v organizmu. Njihov razvoj in ohranitev pomeni naraven način regulacije prisotnosti maščobnih molekul v krvi. Pri sindromu X ni vseeno, s kakšno telesno aktivnostjo se ukvarjamo. Izvedenci priporočajo, da vadimo vsaj dvakrat na teden najmanj pol ure ali 45 minut. Najbolje je, če izberemo vzdržljivostne športe, to so tek, hitra hoja, plavanje in kolesarjenje. Pri tem bi morali upoštevati svojo starost in ritem. Program redne telovadbe moramo začeti izvajati postopoma in ga stopnjevati, dokler ne dosežemo optimalnih 45 minut vadbe vsaj dvakrat na teden. S preprostim izračunom, ki temelji na srčnem utripu, bomo izvedeli, ali se preveč obremenjujemo. Srčni utrip izmerimo na roki ali vratni arteriji ter pri tem pazimo, da ne preseže števila 170 minus starost. Utrip med vadbo pri človeku, starem 40 let, ne bi smel biti višji od 130, medtem ko 50 let star človek ne bi smel imeti več kot 120 utripov. Merjenje srčnega utripa večinoma ni potrebno, saj pomeni prvi in zelo jasen signal, da je obremenitev prevelika, že naše dihanje. Vsakdo zase, glede na način dihanja, dobro ve, ali je napor zanj prevelik in ali ga mora zmanjšati. Vztrajnost in doslednost sta veliko bolj koristni od prestopanja lastnih meja vzdržljivosti, ki jih je treba pri ljudeh z odvečno telesno težo ali tistih s sindromom X iz zdravstvenih razlogov spoštovati še bolj kot pri zdravih ljudeh. Ob hujšanju in redni vadbi zdravniki obolelim za hipertrigliceridemijo priporočajo tudi popolno abstinenco od alkoholnih pijač.
Kdo je v rizični skupini?
Na splošno so to vsi ljudje s čezmerno telesno težo.
Še posebej so ogroženi ljudje z abdominalno obliko debelosti (maščobni sloji na trebuhu), ljudje z diabetesom tipa 2 in ljudje z visokim krvnim tlakom.
