Bonbon
Glavnato zelje (Brassica oleracea capitata) je le ena od različic skupine kapusov, ki obsegajo mnoge danes gojene vrste zelenjave. Ohrovt, brstični ohrovt in koleraba so njegovi najbližji sorodniki. Zelje, kot ga poznamo danes, se je razvilo iz divjega kapusa. V Sredozemlju ga poznajo že več tisoč let, saj so ga že Rimljani zelo čislali. Po nekaterih podatkih naj bi sorodnike današnjega zelja gojili že Kelti. Danes poznamo več sort zelja, ki se razlikujejo predvsem po času, ki ga potrebujejo od presaditve do zrelosti, in po barvi.
Zelje je pomembna vrtnina v naši prehrani. Zelo okusna je solata iz tanko narezanih glav zelja. Zelje je lahko nosilna zelenjava za enolončnice in juhe. Kot priloga pa se je uveljavilo predvsem rdeče zelje, ki spada k pečeni raci ali gosi, značilni jedi okoli martinovega. Zelje lahko pripravimo tudi dušeno ali kot sladko zelje s paradižnikom v omaki. Kombinacije zelja in testenin so zelo okusne. V zeljne liste lahko zavijemo različne nadeve.
Kmečke gospodinje so pogosto pekle kruh na zeljnih listih. Tak kruh se na spodnji strani ni nikoli zažgal in je imel še posebno dober okus. Zelo uporabno v kuhinji je kisano zelje. To je stoletja predstavljalo pomembno zimsko hrano. Kislo zelje nastane na naraven način, ko mlečnokislinske bakterije spremenijo okolje v posodi, tako da je zelje konzervirano in obstojno dlje časa. Kislo zelje uporabljajo v kuhinjah vseh srednjeevropskih narodov. Lahko ga pripravimo svežega v solati z bučnim oljem in česnom. Zelje lahko kuhamo ali dušimo in ga uporabimo kot prilogo pečenemu mesu, predvsem kolinam. Čez pečenice ali krvavice s kislim zeljem jih ni. Na Primorskem s kislim zeljem, krompirjem in fižolom pripravijo krepčilno enolončnico - joto. Z listi kislega zelja lahko pripravimo sarme, ki jih originalno polnimo z mesnim nadevom. Nadevi so lahko pripravljeni tudi z različnimi kašami, rižem, sojo ali skuto.
V ljudskem zdravilstvu je zelje znano zaradi svojih zdravilnih lastnosti. Vsebuje celo vrsto vitaminov, mineralov in sadnih kislin. Posebno pomembne pa so njegove vlaknine. Tako sveže zelje ali njegov sok uporabljajo pri težavah s črevesjem, rano na želodcu ali dvanajsterniku in pri slabokrvnosti. Zaradi mineralov pomaga pri boleznih ščitnice, nervozi in celo depresiji. Priporočajo ga kot sestavni del diete pri sladkorni bolezni in težavah s protinom. Zeljna juha je osnova ene od shujševalnih diet. Nekateri se boste spomnili, da so vam babice polagale sveže zeljne liste na ture, udarnine in rane. S sokom lahko spiramo nečisto kožo in akne. Tople obkladke z zeljnimi listi so polagali za lajšanje bolečin pri išiasu, revmi in težavah z žolčnikom. Mnogi vedo, da obilen obrok kislega zelja ureja prebavo in pomaga pri odvajanju blata. Odvaja tudi seč, čisti kri, niža povišan krvni tlak in preprečuje arteriosklerozo ter spodbuja tvorbo želodčne kisline.
Kislo zelje je pomemben vir vitamina C, ki se pri tej obliki konzerviranja zelo lepo ohrani. Za zdravilne namene lahko uporabimo tudi tekočino s kislega zelja - zeljnico. Strokovnjaki, ki preučujejo medsebojne učinke sodobnih zdravil in zelišč, opozarjajo na nevarnost sočasne uporabe zelja in sorodnikov iz družine križnic in nekaterih zdravil za težave s krvnim obtokom in srcem.
Poznavalci vedo, da smo Slovenci lahko ponosni na svoje avtohtone sorte zelja. V okolici Ljubljane so ga gojili kar nekaj različnih tipov. Avtohtoni sorti ljubljansko zelje in kranjsko okroglo zelje sta idealni za kisanje. Nekoč je bilo ljubljansko kislo zelje znano po vsej Evropi, izvažali so ga celo v Egipt. Pri nas udomačena sorta je tudi varaždinsko zelje.
