Bonbon
Zdravniki pojasnjujejo, da je krčenje telesnih mišic najpogosteje posledica hotenega draženja; roko denimo premaknemo, ker to hočemo. Pri kolcanju se prepona krči pod vplivom nehotenih živčnih dražljajev, to pa povzroči spremembe v mehanizmu dihanja in slišati je zvok kolcanja.
Kolcanje navadno ni znamenje bolezni, včasih pa je opozorilo na ustrezne zdravstvene motnje, celo nadvse resne. Živci, ki preponi pošiljajo dražljaje, so zelo dolgi - potekajo vzdolž celotnega prsnega koša, ob pomembnih organih, kot so srce, želodec in trebušna slinavka, končajo pa se v vratu. Obolelost, denimo tumor ali vnetje katerega od teh organov, se lahko izraža z dražljaji, ki so v nasprotju z običajnimi dražljaji živcev, zato se pojavlja kolcanje.
Kolcanje (riganje) je lahko tudi izraz obolelosti prebavnega sistema. Pojavi se lahko ob subfreničnem abscesu (nabiranje gnoja pod prepono), ob perforaciji želodca ali dvanajsternika, vnetju potrebušnice in hudih zamašitvah črevesja.
Tudi dvigovanje mišic prepone, ker se v trebuhu nabira tekočina (ascites), kar se pojavlja kot zaplet pri žrtvah jetrne ciroze, se lahko izraža kot kolcanje. Kot sekundarno znamenje je kolcanje možno tudi pri vnetju žolčnika. Vnetje poprsnice (rebrne mrene) se prav tako lahko kaže kot kolcanje.
Če kolcanje po nekaj minutah ali po največ eni uri ne preneha, se vleče nekaj dni, se je treba po pomoč obrniti na zdravnika.
Tesnoba ali stres
Kolcanje je lahko posledica posebnih duševnih stanj. Napetost ali tesnoba, ki trajata dlje časa, lahko povzročita hitre kontrakcije prepone. Kolcanje, ki je posledica hude tesnobe, je hkrati posledica nepravilnega dihanja. Pri tem nehote požiramo velike količine zraka, ta razširja želodec, posledica pa je krčenje prepone.
Kolcanje, ki ga povzroča stres, le redko preraste v kronično motnjo. Če pa se to zgodi, se je treba obrniti tako na gastroenterologa kot na psihologa (ki mora odkriti vzroke stresa).
Običajno kolcanje spontano preneha po nekaj minutah. Če ga hočemo odpraviti prej, zadošča povzročiti dražljaj, nasproten običajnemu dražljaju, ki ga živci pošljejo pri draženju prepone: zadošča, če nekaj sekund zadržujemo dih.
Če kolcanje noče prenehati, se je treba odpraviti k zdravniku, najbolje k specialistu internistu-gastroenterologu. Ta mora s temeljitim pregledom ugotoviti, da so izključene ustrezne bolezni, nakar bo predpisal jemanje zdravil, in to odvisno od vzroka motnje.
Če je kolcanje posledica tesnobe ali vznemirjenosti, bo zdravnik predpisal rahla pomirjevala, v težjih primerih pa pripravke za sprostitev mišic. Pomagajo tudi zdravila, ki spodbujajo odstranjevanje odvečnega zraka iz prebavil. Če kolcanje ni posledica bolezni, marveč nepravilne prehrane, se ga dokaj zlahka znebimo. Pomagala bodo suha živila in več manjših obrokov, da želodca ne bi preveč obremenjevali s hrano. Pomembno je jesti majhne grižljaje, počasi, z dolgim žvečenjem in brez govorjenja, da skupaj s hrano ne bi v telo vnašali preveč zraka.
Pretiravanje za mizo
Slaba prebava ali preobilna jed včasih povzroči kolcanje, ki ga lahko spremlja vrnitev manjše količine hrane iz želodca v žrelo. Ta neprijetnost običajno spontano preneha, dodatno pa jo lahko preženemo z zadrževanjem diha nekaj sekund.
Naravna zdravila
Poglejmo si najbolj znane "ljudske" nasvete o tem, kako ukrepati zoper kolcanje:
1. Na kocko sladkorja damo dve kapljici etra (dobimo ga na zdravniški recept). Eter je anestetik, zato sprošča mišice, torej tudi prepono.
2. Isti učinek ima skodelica kamilice oz. toplega čaja ali pa navadne mlačne vode, ki jo popijemo na dušek. Sprošča namreč krč mišic, torej tudi diafragme (prepone).
3. Za nekaj sekund spremenimo ritem dihanja in zadrževanja diha. Tako spremenimo tlak zraka v trebušni votlini. Isti učinek dosežemo z dihanjem v papirno vrečko.
4. Pomaga tudi zmeren strah oziroma presenečenost, ker spremeni ritem dihanja in premikanja prepone oziroma vzpostavi običajen ritem krčenja mišic.
