Denis Živčec
Spomnim se, kako sem kot otrok gledal oddajo Okus po cvetju, v kateri je Jelena De Belder Kovačič, medtem že pokojna baronica in slovenska botaničarka, vsa v objemu poletja z velikim elegantnim klobukom hodila po vrtovih, polnih bogato cvetočih hortenzij, božala liste, natakala limonado z listi vijolic in v kuhinji sladkorila vrtnične liste. Eno samo poletje. Ena sama nežnost. Človek bi z veseljem sedel k njej in se v senci glicinij predajal nežnosti tega prijaznega letnega časa.
No, v resnici so moja poletja takrat bila videti precej drugače. Kot najbrž tudi vaša. Gore mesa, ki so cvrčale na razbeljenem žaru, ob katerem je vedno prepoten stal nekdo brez majice, a s pivskim trebuhom in kapljal na čevapčiče, po katerih je vsake toliko brizgnil spenjeno pivo, da je špricalo na vse strani. Iz šumečega radia so odmevali težki slovenski narodnjaki in popevke o tem, da se nekdo poroča. Nedeljske čestitke. Ko se v mislih spominjam poletja, je vedno nedelja. Klime nikjer, podlakti so se lepile na plastični prt. Veliko hrane, malo komplimentov na račun teh, ki so jo pripravile, in veliko hvale na račun tega, ki jo je spekel.
Tudi samih dopustov iz otroštva ne povezujem s hortenzijami, niti s palmami, belimi senčniki in mehkimi ležalniki. Vedno smo se namestili na najbolj grobo in ostro hrvaško plažo, s ceneno in abotno pisano ležalko, na kateri je bilo nemogoče ležati tako, da nisi čutil vsakega kamna, ki ga je morje kadarkoli naplavilo. Eno z naravo. Približno tako kot velika modra plastična hladilna torba, polna paštet, grozdja, lubenice in nektarin, na katerih so se potem pasle ose. Klasični varčni dopust iz devetdesetih let, ko je izgovor za mnogo preveč sončenja bilo "eh, pa saj imamo jogurt". Slednjega sem na hrbet dobil kar nekajkrat in še danes dvomim, da je pri opeklinah pomagal. K sreči me nikoli ni oplazila meduza, tako sem se izognil še tradicionalni kontroverzni urinski terapiji. Kasneje, ko sem začel potovati sam, s svojim denarjem, sem do kakšne lepe plaže vendarle prišel. Celo do znamenite bele plaže na filipinskem Boracayu, kjer je vsake toliko mimo moje glave švignil padajoči kokos. Nepozabno ostaja lansko poletje, ko se nama je zdela izjemno dobra ideja iti sredi julija v Sevillo, kjer naju je več dni razvajalo osvežujočih 48 stopinj, brez najmanjše sapice. Želel sem izkoristiti prazno mestno središče, ki so ga vsi s trohico pameti zapustili, se opoldan sprehodil po razbeljenih tlakovcih, spil pivo in se počutil kot astronavt. A vsemu navkljub je bil dopust čudovit. Še zaročil sem se kasneje v Granadi. Ker zares dober dopust potrebuje malce romantike.
Ugotovil sem, da se mi dopust, ne glede na to, kaj se mi na njem že zgodi ali gre narobe, po vrnitvi domov zmeraj zdi čudovit in najboljši doslej. Tako se mi danes, ko brskam po fotoalbumu, tudi dopusti iz otroštva zdijo polni nežnosti in sreče. Zato je najbolje nič pričakovati, odpreti srce in se predati poletju. In dopustu. Z vsemi vročinskimi valovi, čakalnimi vrstami, zasoljenimi cenami, novimi poznanstvi, slastnimi novimi jedmi, selfiji, avanturami, zapleti in presenečenji vred. Ustvarite nove spomine in zgodbe, ki vas bodo greli, ko bodo dnevi krajši in bo pri srcu tu in tam postalo hladno. Življenje je vsemu navkljub čudovito, vredno slavljenja. In kdaj je boljši čas za slavje kot prav poleti. Ko smo najbolj razgaljeni. In najbolj mi.
