Denis Živčec
Pomlad nikoli ni bila moj letni čas. Vselej me je delala nekako živčnega. Bolj ko je bilo zunaj razcveteno, sončno in razposajeno, bolj me je spomladanska histerija polnila s tesnobo. Nekoč sem celo izrazil nepriljubljeno mnenje, da je pomlad najbolj precenjen letni čas.
Kot bi svet od mene spomladi preveč pričakoval. "Zato, ker zunaj sije sonce, pa res ne mislim razpasti na kose," sem dejal. Roko na srce, ne gre samo za mavrice, čebelice in neskončna morja cvetočih forzicij. Gre tudi za premik urinih kazalcev, po katerem se, že tako utrujen od vsakdanjih obveznosti, teden ali dva počutim še bolj zmešano in nenaspano. Gre tudi za pričakovanja in neskončni diktat zapovedi, kakšen bi spomladi moral biti in kaj vse bi moral početi. Zima je odšla, jaz pa sem še vedno izdatno obdan z mehko zimsko izolacijo. O trebušnih mišicah ni sledi, vsi tisti medenjaki so se alkimistično spremenili v ljubezenske ročaje, ki so se očitno odločili ostati za vedno. Točno tam, kjer mi gredo najbolj na živce. Ne vem, kaj obleči - v plašču je kot v savni, v jopici pa polarno. Za spomladansko čiščenje imam približno toliko časa in volje kot za poletno, jesensko ali zimsko, regrat bom tudi letos najbrž kupil na tržnici in ob ceni bentil, češ da ne gre za tartufe. Misel, da bi ga lahko sam nabral povsem brezplačno, bom seveda globoko potlačil v isti predal, v katerem so tudi dobronamerni nasveti tipa "manj žri" in "hodi več peš, pa boš prihranil". V nobenem pogledu ne ustrezam pomladnim družbenim kriterijem, a vendar sem se odločil, kako ironično, v pomladi najti nekaj svetlih točk, ki me veselijo. Tako so moja trenutna obsesija čim bolj pisane in prismuknjene nogavice, od katerih je vsaka drugačna. Morda infantilni pripomoček, s katerim se moški zgodnjih srednjih let obupano oprijemajo bežeče mladosti, a meni se vse te račke, flamingi, lubenice, kolački in srčki na nogavicah zdijo na vso moč duhoviti, simpatični in me polnijo z optimizmom. Človek se ne sme jemati preveč resno. Pred hišo sem postavil 1,3 metra velikega črnega (ne rožnatega!) zajca in spekel korenčkov kolač brez moke in sladkorja. V upanju na velikonočni čudež. Kmalu bom na terasi v korita posejal prve čilije, ki bodo na koncu spet dali točno pet krmežljavih plodov, a bodo moji. Velika noč zame seveda nima niti približno takšnega šarma, kot ga ima s svojimi dolgimi zimskimi večeri adventni čas, a mi je zelo ljub praznik. Rad barvam pirhe, vtikam narcise v vaze in iščem recepte za izvirne pomladne sladice, predvsem pa mi je všeč njena simbolika. Ponovno vstajenje, zmaga svetlobe nad temo, dobrega nad zlim. Praznik in zmaga nezlomljivega upanja. Ne bi si mogel zamisliti časa, v katerem bi takšne misli potrebovali bolj.
Ne vem, ali bodo moji grehi res kdaj v celoti oteti in kakšna odrešitev me čaka na koncu, a dokler bom tukaj, bom poskušal v vsem najti nekaj, kar me veseli. Morda bo moje glavno spomladansko čiščenje letos prav to, da opravim z nerealnimi pričakovanji, prestrogimi kriteriji do sebe in strahovi, da nisem dovolj dober. Mar ne bi bilo tudi to prav lepo vstajenje? Vstati in se vsak dan znova zaljubiti v življenje. Z vsemi križi in težavami, ki jih prinaša. V vsej svoji popolni nepopolnosti. Pripravljen na nov začetek, nove priložnosti. Dovolj dober ali ne. Rešen stare miselne šare. Tudi na večno zmešanem svetu pomlad na koncu vedno pride. In to je neskončno pomirjajoče.
