Zaobljube, ki smo jih konec leta kot za stavo stresali iz rokava, v glavnem kot potuho za brezglavo predajanje preobilju, se kar naenkrat zdijo težke in tečne. Kako lahko je bilo napovedati tisto dieto med enim in drugim kozarcem penine. Če jo je prvih nekaj dni januarja, ko je zanos še trajal, še bilo zanimivo peljati, zdaj postaja vsakodnevna vojna s samim seboj.
Jasno, tudi jaz sem na tem vlaku, ki vozi krožno vožnjo. Potem ko mi je od keto diete uspelo uspešno nazaj pridelati že večino teže, sem se vrnil na začetek. Tako sem spet na keto dieti. Nič hidratov, nič sladkorja, nič veselja do življenja. Pravijo, da januarska depresija in januarski sindrom ne obstajata, a jaz ju čutim. Ne vem, kam in kaj bi s seboj, vsaka slaba novica me še bolj vrže s tira. Razpoloženje niha in ves čas sem nekje med grenkim cinizmom, popadljivostjo in obešenjaško črno ironijo. Nisem si všeč tak. Praznina, ki nastane po mesecu, prepolnem vsega, je srhljiva. Hrup potihne, spet slišiš svoje misli in ... niso ti zmeraj všeč. No, prvi štirje kilogrami so spet odšli, kar procesu samokaznovanja v moji glavi nekako daje smisel. Vedno znova. Čeprav ga seveda v resnici ni.
Kampanjska skrb zase je seveda boljša od nobene skrbi, a kaže na neobvladanje vzgibov. Sredi januarska depre, ki je menda ni, sem naredil nekaj nepričakovanega. Prijatelja, mladega duhovnika, sem prosil za knjižni nasvet. Ker v teh dneh ni lačno samo moje telo, ampak tudi duša. V življenju sem brez dvoma prebral bistveno več kuharskih kot verskih knjig, a zdelo se mi je vredno poskusiti. Predlagal mi je knjigo sv. Janeza od Križa z naslovom Vzpon na goro Karmel. Naporen naslov in branje za nekoga, ki se še v življenju ni povzpel na nobeno goro in ki duhovnost prevečkrat povezuje s čokoladnimi zajci. Berem ga počasi, vmes vsake toliko globoko vdihnem in ugotavljam, da je ta španski mistik iz 16. stoletja kljub stoletjem razlike precej dobro opisal moje občutke sedanjosti. Človeška duša se ne more razrasti, če je neprestano obtežena z navlako. Janez govori o noči duše, o tem, kako jo je treba izolirati od vsega, kar moti osredotočenost na bistvo. Preveč materialnih dobrin, preveč požrešnosti, preveč predajanja zadovoljevanju potrebe po užitkih vseh vrst. Praznine v sebi po njegovem ne more napolniti nič zemeljskega.
Vsekakor ne mislim povsem slediti Janezovemu vzoru in se vreči v celibat, ker bi me to neizogibno spet pahnilo v čokolado, a veliko razmišljam o tem, kaj v življenju sploh potrebujem. Res potrebujem vso to kramo in hrano? Zakaj tako slabo skrbim za edino, kar je res moje - telo? Kapitalistična razcartanost in vsakdanji stres sta naredila svoje. Razmišljam o tem, čemu se v življenju lahko odrečem in kako zmanjšati hrup okoli sebe in v sebi. Noči duše, zavarovane z debelo, toplo temo pred motečimi dražljaji, mi zagotovo ne bo uspelo doseči, mi pa takšna inventura dobro dene. Pred vrati je praznik ljubezni. Poskušal ga bom doživeti čim bolj srčno, z manj fokusa na bonbonieri. Ker vem, da bi ljubezen slavil tudi modri Janez. Ker je ljubezen vedno vredno slaviti. V vseh stoletjih.