Denis Živčec
Še eno leto, ob katerega koncu se zdi, da smo ga preživeli v centrifugi, se izteka. Noro, kako človek sčasoma otopi in ob nenehnem dreganju s slabimi novicami ne čuti več tako hude bolečine kot na začetku. Kako že pravi pesnik: koža je čez in čez podplat postala. A sam to nočem biti. Podplat. Tako mehka, občutljiva, ranljiva bitja smo in prav vse, kar je nežnega in dobrega v nas, nas dela lepe.
Pred dnevi sem sedel na letalu in presenečen spoznal, da zaščitne maske tam niso več obvezne, prav nihče na polnem krovu je ni imel. Občutek stare normalnosti še nikoli ni bil večji. Vihar je očitno odvel. Koronski. Vsaj v najbolj dramatični različici. Kaj vse smo skozi leta že prestali in preživeli. Zlomljivost ni lastnost človeškega duha. Občutek, da je vse končno v redu, bi bil seveda prepričljivejši, če ne bi naokoli divjali novi viharji, celo v naši neposredni bližini. Še najbolj jih čutimo v denarnicah, novice o vojni v Ukrajini pa po dolgih mesecih v naših glavah odzvanjajo vse bolj oddaljeno in odtujeno, odmev spominja na tiste o težavah držav, ki so "nekje tam daleč". Pa se vojna dogaja skoraj v soseščini. Ko zrem v tisočere adventne luči in vonj kuhanega vina prijazno boža moj od ne prehudega mraza rdeč nos, pomislim, kako hladen, tuj in surov se mora december zdeti tistim, ki v mrzlih, temnih stanovanjih čakajo na čudež. Ti se sicer res tu in tam dogajajo, a ne zmeraj dovolj hitro. Od upanja in dobrih želja se da živeti, a ne prav dolgo. In vsekakor ne dobro.
Moja želja je letos neverjetno klišejska in neuporabna, a srčna: želim si mir na svetu. Seveda iz te moke ne bo kruha, naivno upam, da bosta razum in dobro v ljudeh na koncu vendarle prevladala. Vsak dan v adventu si privoščim nekaj minut zamaknjenosti in si dovolim, da mi prsi napolni pomirjajoč občutek hvaležnosti. Kljub slabim novicam in vse večji suši v denarnici nam gre tako neverjetno dobro. Hvaležen sem, da je toliko mojih bližnjih še zdravih in živih. Vse drugo je manj pomembno. Tako hipni in minljivi smo. Imamo streho nad glavo, državo, ki vsem frustracijam navkljub nekako deluje, in nekaj za na krožnik. Vsaj večina od nas. Kakšen luksuz se je v tem času ukvarjati z banalnimi nepomembnostmi, kot so trači, diete, lepotni nasveti in ne zgolj z golim preživetjem.
Dovolite si biti hvaležni. Nič ni samoumevno. Dovolite, da vas december nežno ovije v svojo mehko odejo, napolni s toplino in mirom, četudi za le nekaj dni. Advent je tudi čas, ko naj bi pogledali vase, obmolknili in v tišini zaslišali glas stvarstva. Tudi če ne verjamete, poskusite, morda boste po dolgem času, sredi večnega hrupa in kaosa po dolgem času spet bolj jasno zaslišali vsaj lastne misli. Želim si, da adventni mir poravna moje poti k temu, kakršen si želim biti, in me spet bolj poveže s seboj, svetom in tisto davno svetlobo, ki jo s srcem vidimo samo v prazničnih večerih. Naj gori, naj žari v ledeno noč, ki se včasih zdi neskončna. A sonce je na koncu še vedno vzšlo. Vse bo še dobro. Enkrat. Vsaj za nekaj časa.
