Kolumna Denisa Živčeca: Zakaj iz hotelskih sob sramotno nosim stekleničke šamponov

Pridobi žlahtnost, ko srce objame nostalgija, pa tudi dramatičnost, saj se kakšnih dogodkov, včasih celo ljudi, spominjamo boljših, kot so dejansko bili.

Sam spadam med tiste čudake, ki iz hotelskih sob nosijo stekleničke šamponov, balzamov in gelov za prhanje. Razum mi pravi, da je to popolnoma trapasto, neugledno početje, s katerim sobarici puščam vtis, da se grebem za dve kaplji redkega, medlo dišečega gela za tuširanje, a v resnici je početje nemogoče pojasniti na racionalni ravni. V toaletno torbo stekleničke pospravim vedno zadnji hip, tik preden zaprem kovček. In nikomur ne povem za to. Ker mi je nerodno. Okej, priznam, včasih s seboj vzamem tudi zobno ščetko za enkratno uporabo, brivski komplet, kapo za prhanje, ki je nisem uporabil še niti enkrat v življenju, in šivalni pribor. Če ... ne vem ... mi slučajno na poti na letališče po šivih razpadejo vsa oblačila, ki jih imam na sebi. In kot da dejansko znam kaj sešiti.

A moja glavna trofeja so stekleničke. Čarobne male časovne kapsule, o katerih si domišljam, da v sebi nosijo delček vsega lepega, kar sem na potovanju doživel. Gre za obupen poskus, kako v zadnjem hipu zase obdržati del dopustniške sreče. Del vsega tistega, kar nam je nahranilo dušo, pozdravilo naše rane in vsaj za nekaj dni naredilo, da smo si spet bili všeč. Ker na dopustu, ko sonce, gola koža in dobro vino naredijo svoje, se sami sebi vedno zdimo bolj frajerski, zapeljivi in srečni, kot najbrž v resnici smo. Ko vzamem s seboj stekleničko šampona, vzamem s seboj delček sebe, takšnega, kot bi si želel vedno biti. Zveni nesmiselno? Najbrž, a srce včasih dela neumnosti po svoje. In kaj počnem s stekleničkami? Večinoma nič. Imam jih že polno vrečo, ki se mi potika v predalu, kam spadajo, vem le za tiste, na katerih piše ime hotela. A jih ne vržem stran. Hranim jih za vsak slučaj. Če bom kdaj pristal v tuš kabini brez mila nekje na obrobju Nairobija. Ne vem. Ne sprašujte. Ne znam pojasniti. Včasih kakšno odprem, povoham in si poskušam v spomin priklicati hotelsko sobo, plažo, ležalnik, ulico z bari, kak obraz, v katerega sem se med večernim sprehodom za hip zatreskal. V glavnem pa nostalgijo zlivam na krožnik. Spominke zase sem že davno nehal kupovati, ob vrnitvi domov izgubijo čarobnost že po nekaj urah, v glavnem začnejo nabirati prah ali delati gnečo v predalu, ker v resnici niti niso dovolj lepi, da bi kam spadali. Zato z dopusta prinesem vedno zgolj magnetek za hladilnik z jasno sliko obiskanega kraja in kuharsko knjigo. Zgodbe o hrani so zgodbe o ljudeh in zdi se mi, da s kuhanjem še najbolj ohranim in častim vez z državo, ki mi je dala toliko lepega. Nikoli ni enako intenzivno. Ne more biti. Tako kot kreme za sončenje najlepše dišijo na plaži, tudi jedi najbolj teknejo tam, kjer so nastale. Morda ste se medtem z dopusta vrnili tudi vi. S stekleničkami ali brez njih, a upam, da s polnim srcem spominov. Oklenite se jih, ko vam bo težko, in jih zaklenite na varno. Hranite jih za manj sončne dni, ko bo treba ogenj v prsih spet razplamteti. Spominjajte se vsega tistega, zaradi česar ste si bili na dopustu všeč. Srce se vedno najraje spominja lepih stvari.