(KOMENTAR) Cinični nasmeh poletnih dni: Kako se mi je po letu dni diete tik pred dopustom uspelo zrediti nazaj

Bilo je lani tik pred dopustom, ko sem po dolgih tednih keto diete naznanil, da mi je uspelo izgubiti petnajst kilogramov. Jasno, če bi upošteval napotke iz modnih in zdravstvenih revij, bi jih do idealne teže najbrž moral izgubiti še nekje med deset in šestdeset, a občutek je bil dober. Kupoval sem gore oblačil, v katerih končno ni bilo iksov. Vrnitev v številko L, ponekod celo M, je bila bolj spektakularna od vrnitve Abbe na sceno. Tistih čisto zares tajliranih srajčk še nisem mogel kupiti, tiste, v katerih nisem izgledal, kot da sem se ogrnil v avtomobilsko cerado, pa že. Na Santoriniju sem se iz gole samovšečnosti preoblačil dva-, trikrat na dan, se slikal in pretvarjal, da sem strašno pomemben influencer, skoraj seks simbol nove dobe, na plaži pa kljub vsemu hitro smuknil v vodo, da ne bi kdo videl, da imajo od mene z utežmi več opravka celo branjevke na tržnici.

Bil je lep dopust, ki je minil, moja keto dieta pa se nikoli ni zares dobro vrnila v stari tir. Težko rečem, da sem - z izjemo decembrskih praznikov - kaj naredil res katastrofalno narobe, nasprotno, pridno sem vse te mesece pekel drago keto pecivo brez moke in sladkorja. Mali zdrsi so se sešteli, in tako sem pred dnevi ugotovil, da se je name vrnilo šest kilogramov. Seveda na svoja stara mesta. Santorinske srajčke so na bokih spet postale ozke, moja bedra v oprijetih hlačnicah so znova videti nekoliko bolj baročna. Jezen sem med pomirjanjem oblačil pihal predse in vpil, da mi je žal, da se nisem zredil vsaj z nečim, kar bi bilo manj bedno od keto peciva. Če bi vedel, da se bo teh šest kil tako ali tako prej ali slej vrnilo, bi vase zatlačil najbolj kalorično torto v mestu in se predal občutku slabosti.

Še zdaj sedim in se - tako kot najbrž mnogi med vami - pogovarjam s seboj o tem, ali se mi ta cirkus sploh še ljubi iti. Ob omari, polni oblačil, ki jih trenutno lahko nosim kot ovratno ruto. Sedim in se sprašujem, ali mi je pri skoraj 38 letih videz res tako pomemben, da sem si pripravljen s tem kvariti dopust in življenje podrejati estetiki. Neštetokrat sem v kolumnah zapisal, da plažna postava ne obstaja in da gre le za marketinški konstrukt. Ampak ... zakaj se zdaj počutim tako neprijetno in razočarano? V resnici tudi s šestimi kilami manj nisem ustrezal sodobnim instagramovskim lepotnim idealom. Ker ne žrem samo polzrelega avokada, ker ne hodim v fitnes in ker pred obrazom nimam namontiranega pomlajevalnega filtra. Indoktrinacija je močna, hkrati pa ne želim za letošnji dopust kupovati novih oblačil. Stari panični refleks se je sprožil, zdaj sem iz prehrane spet vrgel ogljikove hidrate in prenehal jesti po 17. uri. Ker sem dovolj star, si moram tokrat obljubiti nekaj zrelega odnosa do tega. Če bo uspelo, bo, če ne, pa bom oblekel malo manj lepa oblačila od predlani, kupil kaj novega, moj dopust 2022 pa zaradi tega ne bo nič manj lep. Čas je, da se vsi malo sprostimo. Od slabih novic, sveta, pa tudi od sebe in svojih neizprosnih pričakovanj, ki so zmeraj višja, ko gre za nas same in ne za druge. Sprostite se. Debeli ali suhi. Vsaj čez poletje. Svet vam bo tako ali tako vse preostale mesece dopovedoval, da niste dovolj dobri in da se morate do naslednjega poletja povsem spremeniti. Pa lep dopust!