Čeprav nadležni, so komarji pri nas k sreči "le" nadloga, hujše nevarnosti za zdravje pa za zdaj ne pomenijo. To velja tudi za tigraste komarje, ki se že nekaj let pojavljajo predvsem na Goriškem in na Obali. Ti komarji izvirajo iz Azije, a tudi naše podnebje jim očitno ustreza, zato so se zelo namnožili. Strokovnjaki pravijo, da bi se lahko v prihodnjih letih razširili po vsej Sloveniji. V toplejših predelih se pojavljajo vse leto, najbolj moteči pa so poleti, ko se ljudje več zadržujejo zunaj. V nasprotju z "navadnimi" komarji so najbolj dejavni podnevi, njihovi piki pa znajo biti precej boleči, povzročijo srbečico in otekline.
O tigrastih komarjih se veliko govori predvsem zato, ker so lahko nevarni kot prenašalci okužb, zlasti virusa chikungunya. Te okužbe so najbolj razširjene v državah ob Indijskem oceanu, leta 2007 pa so bolezen zaznali tudi v sosednji Italiji. V okolici Ravenne je zbolelo 200 ljudi. Po trditvah strokovnjakov je bil vir okužb neki potnik iz Indije, ki je v Evropo prišel okužen, komarji, ki so ga pičili, pa so virus prenesli med domačine.
Pikajo le samice
Čeprav v Sloveniji okužbe s tem virusom doslej še ni bilo, je dobro poznati bolezenske znake. Na Inštitutu za varovanje zdravja pravijo, da so glavni znaki bolezni nenaden nastop povišane telesne temperature (več kot 38,5 stopinje), bolečine v sklepih, otekanje sklepov, bolečine v mišicah, glavobol in splošna oslabelost. Možne so manjše krvavitve iz nosu in dlesni ter izpuščaji, predvsem pri otrocih. Obolenje navadno mine brez posledic, v redkih primerih je potrebna oskrba v bolnišnici, še redkeje se konča s smrtjo. Možen, čeprav redek, je razvoj kronične faze bolezni z dolgotrajnimi sklepnimi bolečinami in utrujenostjo. V tem primeru okrevanje lahko traja nekaj tednov. Cepiva ni, zdravijo le bolezenske simptome.
Za zatiranje tigrastih, pa tudi vseh drugih vrst komarjev je najpomembnejše zmanjševanje površin, kjer se komarji razmnožujejo. To so vse površine in tudi manjše posode s stoječo vodo. Za razvoj novih generacij komarjev je dovolj voda, ki je ostala v podstavku za rože, ali ostanki deževnice v kakšni manjši vdolbini. Strokovnjaki tudi odsvetujejo uvoz vseh predmetov, ki vsebujejo ali so vsebovali stoječo vodo, saj se v njej lahko skrivajo ličinke komarjev. Vse tujerodne vrste komarjev smo verjetno "uvozili" na tak način. Tigrasti komarji so domnevno prišli v Evropo s starimi pnevmatikami, v katerih je ostala stoječa voda.
Ličinke komarjev namreč živijo v vodi, kjer se hranijo s planktonom in različnimi bakterijami, potem se zabubijo, iz bub pa se razvijejo komarji. Samci se hranijo z rastlinskimi sokovi in nektarjem, samicam pa so za razvoj jajčec potrebne beljakovine, ki jih najdejo v krvi ljudi in živali. Pikajo torej le samice. Neprijetno brenčanje pa ustvarjajo komarji s krili, saj z njimi zamahnejo 300- do 500-krat v minuti. Sicer pa po svetu danes poznamo skoraj 3000 vrst in podvrst komarjev, večina jih je razširjena na tropskih in subtropskih območjih.
Prenašalci nevarnih bolezni
Na teh območjih pa komarji niso samo nadloga, ampak prenašalci zelo nevarnih bolezni. Med njimi je najpogostejša malarija, ki je nekoč pomenila velik zdravstveni problem tudi v naših krajih, danes pa zanjo obolevajo predvsem ljudje, ki so potovali na malarična območja. V svetu je malarija še vedno zelo razširjena bolezen, za njo vsako leto zboli 120 milijonov ljudi, milijon jih umre. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je v preteklosti zaradi malarije po svetu umrlo več ljudi kot za katerokoli drugo boleznijo. Vsako leto tudi v Sloveniji naštejejo nekaj primerov malarije. Doslej so zbolevali le popotniki, čeprav je teoretično mogoče, da se okužijo tudi ljudje, ki nikoli niso bili v tropskih predelih. Okuženi komar namreč lahko potuje po svetu z letalsko prtljago.
Malarijo prenašajo komarji iz rodu Anopheles. Pri piku se lahko okužimo s paraziti (plazmodiji), ki pridejo v našo kri in prizadenejo rdeča krvna telesca. Glede na tip plazmodija poznamo štiri tipe malarije. Od pika komarja do izbruha bolezni običajno mine 7 do 30 dni, včasih pa še precej več, tudi do deset mesecev. Bolezen se prične z visoko temperaturo, mrazenjem, mišičnimi bolečinami in glavobolom. Včasih se lahko pojavijo tudi driska, bruhanje, zlatenica. Pri ljudeh s hudo obliko malarije lahko pride do odpovedi centralnega živčnega sistema, šoka, kome in smrti.
Na Inštitutu za varovanje zdravja opozarjajo vse potnike, ki potujejo na ogrožena območja, da se pred potovanjem posvetujejo z zdravnikom epidemiologom, ki bo predpisal najučinkovitejši antimalarik glede na geografsko območje, kamor potnik potuje. Posebej opozarjajo, da antimalarikov ne smemo jemati na lastno pest, prav tako ne zdravil, ki nam jih odstopijo prijatelji ali znanci. Za preventivo pred piki komarjev pa so potrebni še dodatni samozaščitni ukrepi.
V zadnjih 25 letih se je močno razširila bolezen denga, med boleznimi, ki se na človeka prenašajo z žuželkami, je postala celo najpomembnejša. Vzroki za širjenje bolezni so razširitev geografske porazdelitve komarjev vrste Aedes, ki prenašajo virus, hitro naraščanje prebivalstva v urbanih predelih tropskih območij, strmo naraščanje mednarodnega prometa in potnikov, neustrezno ravnanje z odpadki (na primer divji odpadi rabljenih pnevmatik v bližini naselij), številni umetni rezervoarji z vodo v urbanih okoljih. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da vsako leto zaradi denge po svetu zboli 100 milijonov ljudi. Endemična območja denge so predvsem urbani tropski in subtropski predeli južnega in zahodnega Pacifika, Karibov, obeh Amerik, Afrike, jugovzhodne Azije ter vzhodnega Sredozemlja.
Glavni simptomi denge so visoka temperatura, hud glavobol, bolečine v hrbtu, sklepih, v območju oči, slabost, bruhanje in izpuščaj. Običajno imajo majhni otroci blažji potek bolezni kot starejši otroci in odrasli. O hemoragični vročici denga pa govorimo, kadar se visoki temperaturi in splošnim simptomom pridruži še nagnjenost h krvavitvam. Kaže se s povečano nagnjenostjo k nastanku podplutb, krvavitev iz nosu in dlesni in redkeje z notranjimi krvavitvami. Najmanjše krvne žile, kapilare, lahko postanejo prekomerno prepustne za tekočino, zaradi česar se zmanjša prostornina krvi v krvnem obtoku. Slednje lahko vodi do odpovedi srčnožilnega sistema in šoka, tudi do smrti. Cepiva in zdravila proti dengi ni, zdravljenje je simptomatsko, tveganje pa najbolj zmanjšamo s preprečevanjem pikov komarjev.
Komarji prav tako prenašajo nevarno rumeno mrzlico. To je virusna okužba, ki prizadene jetra in se prenaša s pikom okuženega komarja predvsem v tropskem predelu centralne Afrike in v nekaterih predelih centralne in južne Amerike. Bolezen lahko poteka v lažji obliki in je podobna gripi, lahko pa povzroči tudi smrt. V resnejših primerih so bolezenski znaki slabost, bruhanje, krvavitve, bolečine v trebuhu in zlatenica. Cepljenje proti rumeni mrzlici je obvezno za vse potnike, ki potujejo na endemična območja te bolezni. Cepivo je varno in učinkovito. Enkratno cepljenje zagotavlja zaščito pred boleznijo za deset let. Cepljenje mora biti izvedeno najmanj deset dni pred začetkom potovanja. Ob cepljenju potnik prejme rumeno knjižico - mednarodno potrdilo o cepljenju.
Ubranimo se komarjev
Najbolje je, da se pikov komarjev ubranimo. Strokovnjaki svetujejo, naj med zadrževanjem na prostem oblečemo oblačila z dolgimi rokavi in hlačnicami, ki naj bodo čim svetlejših barv. Lahko tudi obleko popršimo s sredstvom, ki odganja mrčes. Nepokrite dele telesa popršimo z repelenti. Za odganjanje tigrastih in tropskih komarjev so potrebna sredstva, ki vsebujejo več kot 30 odstotkov aktivne snovi. Zdravniki pa uporabo repelentov odsvetujejo nosečnicam in dojenčkom. Uporabimo lahko tudi sveče, spirale ali električne pripomočke, ki odganjajo komarje.
V zaprtih prostorih se komarjev ubranimo tako, da zamrežimo okna in vrata. Učinkovito zaščito med spanjem zagotavlja mreža proti komarjem, ki pa mora biti nepoškodovana. Mrežo zatlačimo pod posteljni vložek, ni dovolj, da samo prosto visi okoli postelje. Komarje in drug mrčes odganjajo tudi klimatske naprave in stropni ventilatorji.
