Bliskovito se danes spreminjajo stvari, menjajo se optike, gledanja na zgodovinske like in dogodke. Angela Merkel je bila še nedolgo nazaj "voditeljica svobodnega sveta", priljubljena Mutti nemške in evropske politike, ki sta jo z dolžino vladanja posekala le Otto von Bismarck in njen politični oče Helmut Kohl, ki pa je vladal le deset dni več. Da ničesar ne obžaluje, se glasi eno temeljnih sporočil avtobiografije, ki jo je izdala. A skozi današnjo prizmo zrejo mnogi mediji in politični analitiki na njeno obdobje bistveno bolj kritično: da je z odlaganjem reform, težkih odločitev, z iskanjem kratkoročnih profitov, vztrajanjem pri poslovnem modelu, temelječem na ruski energiji, s popuščanjem Putinu in Orbanu odprla vrata za krizo, v kateri se je znašla Nemčija po vojni v Ukrajini. Nemčijo čakajo volitve že pozimi, v Franciji, drugem členu motorja EU, padajo vlade, nepriljubljeni, diskreditirani predsednik Macron pa stežka krmari proti izteku mandata.
Razodetja z Donaldom Trumpom
Na drugi strani krivulje, ki beleži vzpone in padce na političnih odrih, je Donald Trump. Po porazu na volitvah 2020 je bila zanj že rezervirana vozovnica na smetišče zgodovine. A se je štiri leta po tem zmagoslavno vrnil, nedavno so se mnogi voditelji na odprtju prenovljene katedrale Notre Dame in na večerji v Elizejski palači drenljali okoli njega kot postreščki in se mu klanjali. Prelom epoh, ki smo mu priča, je dobil svojevrstno spektakelsko manifestacijo v podobi okoli Trumpa postrojene zahodne elite, ki z velikimi pričakovanji in strahom zre v čas, ko se bo predsednik z avtokratskimi nagnjenji ponovno vselil v Belo hišo. Golob in Tina Gaber, ki sta Trumpa (tudi Musk v Parizu ni manjkal!) pričakala v zasedi, sta bila le povedna dekoracija novega reda. Evropske demokracije se vsebinsko praznijo, zavijajo v slepe ulice. Vsake nove volitve vsebujejo ključno neznanko v enačbi: do kod bo segla restavrirana in okrepljena skrajna, evroskeptična, iliberalna, populistična desnica. Meje radikalnosti in mainstreama se brišejo. Volilno leto EU, ko so se premešale karte v Evropskem parlamentu in je položaje v Bruslju zasedla nova(-stara) komisija, bi moralo biti leto reseta in (po)nastavitve kurza za naprej. Tako pa so oblikovanje nove izvršilne administracije EU zaznamovala mnoga kupčkanja, dolgotrajni postopki in prazen tek.
Svet, kakršen je, divji, eksploziven, nepredvidljiv, je postal za upehano, okorelo Evropo prehiter. Odvisnost od drugih, močnejših plejerjev je postala (pre)velika, za EU so vse bolj rezervirani stranski sedeži za mizo največjih iger. Izkazov evropske šibkosti je veliko, vse več, nedavno Draghijevo poročilo je bilo le povzetek tega, kar smo o evropski (ne)konkurenčnosti in (ne)produktivnosti že vedeli. Slovenija je ob tem zgolj del majhen zobnik v kolesju, ki se vrti velikokrat v prazno. Če se je Nemčija dolga leta naslanjala na Rusijo, se je Slovenija na Nemčijo. In seveda ZDA. Nič narobe. A v sistemu, kjer sta mednarodno pravo, temeljna etika, ki zmore prepoznati nedojemljive zločine, kot je genocid, v razpadu in/ali relativizaciji, je premalo le slediti in čakati, kam bo obrnilo veter, ki naznanja spremembe. Da Evropi "ne kaže najbolje, zato mora priti do pomembnega zasuka", je na posvetu diplomacije ugotovil Robert Golob. Po srečanju s Trumpom je morda prišlo razodetje: prioritete ZDA so se nepovratno spremenile. EU ni med njimi. Pa še praznični čas upanja in čudežev je. A dobri možje pod praznična drevesa EU ne bodo nastavili strateške avtonomije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
