(KOMENTAR) Je to ta občutek? Zakaj sem med gledanjem Evrovizije dobil solzne oči

Je to ta občutek? Vprašanje, ki me je v hipu spomnilo na vse, kar smo preživeli v zadnjih mesecih, na vse, kar smo nekoč bili, in vse, kar smo medtem postali. Spomnilo me je na Tel Aviv 2019, ko smo, obdani z večno toplim bližnjevzhodnim vetrom, pesti tam stiskali za Zalo in Gašperja.

Preden se je nemir spet vrnil v ta z božjim dotikom blagoslovljeni in prekleti konec. In preden smo tudi mi postali vse to, česar si nismo želeli. Spomnim se gneče, vročine, bučnih zabav, smeha, prepotenih objemov, preplesanih noči, nabito polne dvorane, tiskovnega središča z dva tisoč novinarji z vseh koncev sveta, živahnih ulic, polnih restavracij in občutka, da je svet na dlani. Tisti veter je dišal po svobodi, mladosti in pričakovanju. Kako enostavno je bilo vse skupaj. Poskrbeti sem moral za pravočasno objavo čim bolj zanimivih člankov, uloviti kakšno zanimivo izjavo, napisati reportažo o tem lepem, svetlem mestu in se vmes ukvarjati s tem, ali sta Zala in Gašper uvrstitve v finale dovolj vesela. Kako sladke, majhne in lahkotne se mi danes zdijo moje takratne težave. Sanjalo se nikomur ni, da bo nekaj mesecev kasneje, ob zori leta 2020, vse izginilo. Kot bi odvel vihar, mi pa se zatekli v hišna zaklonišča, obdani z nepotrebnimi banalnostmi, s katerimi smo napolnili prostore, da strah in negotovost v njih nista preveč odmevala.

Vse je nekje ostalo, obstalo ali odšlo. Celo Pesem Evrovizije je odpadla, nadomestni šov iz Hilversuma pa nas je s prizori praznih beograjskih alej, po katerih je odmevala Molitva, in praznim svetim Jeruzalemom, iz katerega je v nebo poletelo na tisoče luči upanja, izdatno napolnil z depresijo in obupom. Kot bi iz dalje opazoval pogreb civilizacije. A nekako je še vse na tem svetu minilo. In mineva tudi to. Pred dnevi je v rotterdamski areni Ahoy zažarelo več kot 1600 luči in osvetlilo dvorano z le 3500 gledalci od 16.000. Pesem Evrovizije je preživela, soj luči pa je z največjim glasbenim tekmovanjem na svetu naznanil vstop v novo dobo. Vdihnil sem, si malce otrl oči in pomislil: očitno smo preživeli. Imeli smo srečo. Na milijone testov, protestov, prepirov in vse, kar se je zvrstilo v zadnjem letu, je zame vsaj za hip bilo pozabljeno. Brazgotine se bodo celile še dolgo, pri tistih, ki so izgubili svoje najdražje, bodo ostale za zmeraj. Razvejane kot korenine, ki se bodo s konicami vselej dotikale koronačasa. V Rotterdam nisem odpotoval. Zaradi neštetih koronskih pravil bi moje delo tam bilo zelo težko in suhoparno, sem pa vsak trenutek Evrovizijo v dušo vpijal od doma. Kot bi me njen blišč hranil in krepil. Obljubil sem, da bom pri poročanju cinizem, sarkazem in zajedljivost tokrat pustil ob strani. Kot bi v zadnjem letu malce odrasel. Dovolj je bilo mračnjaštva. Zgolj dovolil sem, da me spet napolnijo svetloba, pričakovanje, ljubezen, upanje in zrak, ki iz dneva v dan postaja slajši. Vse bo še dobro. Ja, Mojca, to je ta občutek.