Neverjetno, kako frajersko se je letos razpletla Pesem Evrovizije in kako trapasto smo ob tem izpadli vsi drugi. Kokainski škandal, ki ga ni bilo, je zgolj češnja na vrhu bizarne torte, ki smo si jo razrezali za posladek po prireditvi, ki je bila popoln uspeh. Z nadčloveškimi napori so rotterdamski organizatorji ob kupu koronskih ovir izpeljali trenutno največjo prireditev na svetu. Megalomanski šov, ki je v Evropi naznanil novo dobo, v kateri se bo med eno in drugo postkoronsko travmo dihalo in objemalo vsaj malce lažje, je v Italijo po enaintridesetih letih odpeljal rokersko seksapilni nastop, povsem neobremenjen z vsem tistim, kar se vam zdi narobe. Sporočilo je jasno: življenje je predragoceno, da bi bili zgolj tihi, pridni in pohlevni, ter prekratko, da bi tratili čas z ugajanjem neumnežem. Zdaj ko so življenjske prioritete postale jasne, se obupano pehanje za odobravanjem in komplimenti zdi nesmiselno. Vse manj ljudi si želi izpolnjevati okostenele, preživete in frustracij polne predstave o svetu nerealiziranih ljudi. Sploh, ker imajo najvišja pričakovanja do drugih običajno tisti, ki k dobrobiti družbe prispevajo najmanj.
Zmaga skupine Måneskin je zmaga milenijcev, tistih, ki jim ljudje prejšnjega tisočletja radi očitamo, da imajo polno rit vsega, a hkrati spregledamo, da gre za neobremenjeno generacijo, ki časti svobodo, udobje in možnost izražanja individualnosti. Generacijo, manj obremenjeno s spolnimi, rasnimi, razrednimi in verskimi nalepkami. Toksična možatost in podrejena krhka ženstvenost vse bolj postajata fosilno gorivo tistih, ki ne znajo živeti drugače kot všečno, po navodilih drugih. Četudi za ceno lastne sreče.
Pesem Evrovizije že dolgo ni več zgolj skandinavski šlager ali francoski šanson. Festival sprejme in prenese vse, kar ga dela neskončno prilagodljivega in zanimivega
V svoji privzgojeni potrošniški vnemi so si milenijci, ironično, skoraj komunistično enaki, a k sreči z več ekološkega duha. Če kakšna antropologinja pripomni, da so milenijci generacija patoloških narcisov, ki jo je vzgojila generacija tranzicijskih patoloških narcisov, najbrž ne strelja v prazno, a zdi se, da je predmilenijskim narcisom uspelo novim privzgojiti vsaj nekaj več strpnosti. Damiano David, karizmatični pevec Måneskinov, se na odru strastno poljublja s tipom, nato pa se vrne domov k svoji čedni punci. Polpriseben se meče po odru, kaže jezik, nato pa smrtno resno v mikrofon pove nekaj globokega. Imidž. Rock in šminkerija. Petke, lak za nohte in androgeni seksapil Marilyna Mansona na eni strani in uporniške vrednote starodobnega rocka na drugi. Måneskin so nas dali na preizkušnjo in padli smo na polno. Jasno, rokenrolu s črno zasenčenimi očmi je bilo treba takoj pripisati mamila. Četudi je bilo nekako ves čas jasno, da je Damianova glava bila previsoko, da bi s tiste zlomljene mizice v zeleni sobi lahko ponjuhal karkoli. A zavist, škodoželjnost, nekritično pofl pisunstvo, ki velikodušno zagrabi vsako prozorno lažno novico, in moralistični blef puritancev so naredili svoje. Mlade zmagovalce je bilo treba takoj degradirati s pozivi k diskvalifikaciji in testom na droge. Slednji je bil, kot so člani skupine napovedali, negativen. Bi enak vik in krik zagnali, če bi se k mizi sklonila ljubka popevkarica s kodrasto pričesko in volančki na bluzi? V resnici na Evroviziji 2021 ni zmagalo nič zares alternativnega. Pesem Evrovizije že dolgo ni več zgolj skandinavski šlager ali francoski šanson. Festival sprejme in prenese vse, kar ga dela neskončno prilagodljivega in zanimivega. Zitti e buoni je v resnici precej bolj pop, kot bi sklepali na prvo poslušanje. Ne nazadnje gre za zmagovalko sanremskega popevkarskega festivala. Potrebovali smo nekaj malo bolj glasnega, da nas zbudi iz koronske kome. Evroviziji nekaj ostrih robov pristoji. Tudi tista lordijevska Hard Rock Hallelujah je bila v resnici pop uspešnica, le z malo bolj jezno masko na obrazu. Seveda v puhastem evrovizijskem svetu takšni komadi izpadejo kot utelešenje grobosti in težkega metala.
Evrovizija 2021 je prinesla tudi pretresljivo spoznanje, da inkvizicija še vedno deluje, da je na preži in išče Satana na vsakem koraku, tudi v vas. Na Cipru so goreči pravoslavni ekstremisti pozivali k temu, da je treba pevko Eleni sežgati, saj naj bi v svoji skladbi častila hudiča. Ruski konservativci so, z ženskami na čelu, tolkli po pevki Maniži, češ da si s svojo feministično držo ne zasluži predstavljati svoje države. Tudi v Sloveniji se je oglasil kak visok cerkveni dostojanstvenik in natresel nekaj globokih o razvratnem festivalu grešnega mesa, odetega v perje in trakce, ki časti gnusobo, ne sprejema pesmi o Jezusu, in sama božja volja je Ano Soklič s slabo uvrstitvijo rešila pred to Sodomo in Gomoro. Mimogrede, izrazito verska skladba Hallelujah je na Evroviziji zmagala že leta 1979, pesmi z versko konotacijo pa je skozi desetletja bilo nešteto, od Molitve Marije Šerifović, izraelske Amen iz leta 1995 do skladbe Donna, v kateri se je makedonska zvezdnica Kaliopi leta 2016 poklonila Devici Mariji. Ta festival sprejme in objame vse, razen sovražnosti, nestrpnosti, zlaganosti, neumnosti in zaplankanosti, zapakirane v blefersko skrb za družbeno moralo. Boj se sveta, v katerem Pesem Evrovizije predstavlja utelešenje zdravega razuma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
