(KOMENTAR) Popolno nepopolni: Zakaj v vsako novo leto vstopimo z mislijo, da je z nami vse narobe

24.01.2022 06:00

Bilo je lani poleti, na enem redkih družabnih dogodkov, ko me je nekje med enim in drugim kozarčkom penine dobra znanka pogledala v obraz in rekla: "Tebi so se pa malo povesile veke." Kar je v mojih mislih odmevalo približno tako, kot bi mi rekla: "Kako pa kaj tvoja gobavost?"

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Poskušal sem vse skupaj odmisliti, a nato že ob prvi priložnosti diskretno stekel na stranišče, in ko ni nihče gledal, v ogledalu s pozlačenim okvirjem opazoval svoj obraz tako, kot bi gledal prometno nesrečo dveh tovornih vlakov. S prstom sem drezal v veko, jo vlekel na vse strani, jo dvigoval in ugotavljal, da bi najbrž res imel lepši pogled, če bi tam zgoraj kože bilo nekaj manj. In to sem počel tudi doma. Dejstvo, da na meni ni niti ene omembe vredne mišice, razen jezika, da bi mirne duše lahko izgubil še deset kilogramov in da je moja pisarniška zadnjica z leti začela spominjati na kompot, me sploh ni več zanimalo. Vse, kar sem videl, so le povešene veke.

Kljub vnovičnim poskusom ignoriranja tega zdaj vem, da bi me lepotni poseg blefaroplastike zgornje veke stal okoli jurja in pol, da bi se zadeva zacelila v nekaj dneh, modrice pa bi sčasoma izginile. Meseci so minili, moje veke še vedno za nekaj milimetrov visijo, sam pa razmišljam, ali v življenju res nimam drugih, pomembnejših težav, s katerimi bi se lahko obremenjeval in frustriral do nezavesti. V koronskem svetu je seznam težav, s katerimi si lahko kvariš dneve, neskončno dolg in bogat, misel, da je svet najlažje spreminjati s prčkanjem po svojem obrazu, pa je seveda najbolj enostavna in vabljiva. Zakaj nas občutek krivde, da nismo dovolj dobri, spremlja na vsakem koraku? Zakaj v vsako novo leto vstopimo z mislijo, da je z nami vse narobe in da moramo na sebi vse spremeniti? Obstaja v življenju točka, na kateri smo ravno dovolj dobri? In če že, za koga? Za korporacije? Za spletne sledilce?

Prihajam do odgovora, da obstaja velika razlika med spreminjanjem in izboljševanjem. Naivno optimistično verjamem, da se bo svet nekega dne najedel neživljenjskih instagramovskih klonov. Se res moram spremeniti do neprepoznavnosti, da me bo svet cenil? Z lepotnimi popravki ni seveda nič narobe, če vodijo v večjo samozavest, duševni mir in spravljenost s seboj. Človek se v telesu mora počutiti dobro, in če pot do tega vodi preko znanosti in medicine, zakaj ne? Ob preletu virtualnih zidov pa dobim občutek, da gre za spreminjanje zavoljo spremembe same. Lahko na sebi spremeniš, porežeš in napolniš vse, pa bo, če nisi zdrav in srečen, vse grdo v tebi ostalo. Če kdaj, nam je pomen zdravja in dobrega počutja zdaj jasen bolj kot kadarkoli. Zato bi butaste novoletne zaobljube, ob katerih neizpolnjevanju se počutimo le še malo večje zgube, najbrž bilo treba spremeniti v dolgotrajno skrb za lastno dobrobit. Telesno in duševno. Začnimo pri temeljih in na njih zgradimo trden, varen dom, v katerem se bomo dobro počutili. Tiste misli z vekami še nisem povsem odmislil, a sem se odločil, da telo - svoj edini pravi dom na tem svetu - najprej uredim tam, kjer je to najbolj treba. Malo po malo in potem še šminkerske reči. Če že čutimo iskreno željo po tem, se izboljšajmo, ne pa spreminjajmo zaradi spremembe same. Ker smo resnični ljudje z resničnih ulic. Z vsemi očarljivo popolnimi nepopolnostmi vred. Najpomembnejši všeček je tisti, ki si ga podarite sami.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta