(KOMENTAR) Ukrajina, mislim nate. Vem, da nič ne pomaga

Če bi imel otroka, te dni ne bi vedel, kaj mu reči. Kako izbrati besede, da nekomu, ki ga življenje še čaka, ne sesuješ vere v to, da smo ljudje v svojem bistvu dobri? Toliko vsega se je zgodilo, da moja razcartana, v osemdesetih rojena generacija, ki je odraščala v devetdesetih, ko se nič ni zdelo nemogoče, osuplo opazuje uničujoč tornado. Tako kot vsi drugi. Iz smrtonosne in duhamorne pandemije, v kateri smo se kot civilizacija občasno obnašali kot trop idiotov, smo brez časa za vdih zakorakali naravnost v obdobje, ko so besede "tretja svetovna vojna" postale del dnevnih poročil. Kot bi vsi zgodovinski učbeniki bili zgolj sočno napisana fikcija morbidnih avtorjev, ki smo jo brali le za krajšanje časa. Brez lekcij. Kakšna vrsta smo, da vse, kar je lepega in dobrega, z enim dotikom umažemo, uničimo in ubijemo? Včasih celo pod pretvezo najboljših namenov.

Mehanizem je že znan. Gledanje pretresljivih posnetkov v nas prebuja občutek spremljanja mračnega resničnostnega šova iz udobja domačega naslanjača. Nekoliko lažje je vse skupaj pogoltniti, če med prizori porušenih stavb, objokanih mater in mrtvih otrok tu in tam uletijo reklame. Tako se vse skupaj zdi manj realno. Neprijetno grozeči naslovi člankov v nas sprožijo najbolj primitivne vzgibe. Človeštvo sanja o osvajanju vesolja in letečih avtomobilih, hkrati, kot bi od našega življenja v jamah minilo le nekaj let, kopičimo moko, olje in straniščni papir. Tudi ko za to ni potrebe. Pod vso aroganco hipermodernega kiber človeka novega tisočletja se skriva prestrašeno bitje z rokami, obrnjenimi k sebi. Prazgodovinski strah pred lakoto in nečistočo. Pametni telefoni v rokah prazgodovinskih bitij.

Tako kot vi sem tudi sam te dni z mislimi v Ukrajini. Kijev sem obiskal leta 2017 in tam, v času Pesmi Evrovizije, preživel kakšna dva tedna. Ni bila ljubezen na prvi pogled. Ob prihodu v mesto me je prestrašilo neskončno morje socialistično brutalističnih betonskih blokov, nato me je presenetilo čudovito starodobno šarmantno mestno jedro. Nekaj dni sva se s Kijevom iskala, a potem našla na polno. Celo tako, da sem kasneje napisal, da navidezno grobost tega mesta odtehta vse, kar je mehkega in milega v tamkajšnjih ljudeh. Kot bi se sinja modrina ukrajinskega neba in zlatasta žitna polja srečali v njih.

Na znamenitem Trgu neodvisnosti sem naredil selfi in pred tistim angelom, ki z visokega stebra bdi nad mestom, prste iztegnil v obliki črke V kot "victory". Zmaga. Klasično instagram afnanje, ki je zdaj dobilo nekaj simbolike. Kontrast podob je strašljiv. Na eni strani okrvavljene ukrajinske ruševine, na drugi veličastno z rumeno-modro svetlobo osvetljene stavbe in spomeniki v drugih, bolj srečnih državah. Vsi navdušeni nad samim seboj, kako kul smo odreagirali. Ob tem mislim na tiste tri babice, ki so v Kijevu vodile hotelček, v katerem sem takrat bival. Niti besede angleško niso znale, najbolj so me razumele, ko sem govoril slovensko. Upam, da so žive in zdrave. Vse enkrat mine. Vsaj nekaj upanja v človeštvo mi vrača brezpogojna, nesebična pomoč, ki so je vsaj tokrat deležni begunci. Vsaj to. In dejstvo, da se je večina sveta vsaj na načelni ravni postavila na stran žrtev in da države iščejo, kako vojno rešiti na način, ki ne bi nasilja še dodatno razplamtel. Ukrajina, mislim nate. Vem, da nič ne pomaga, a je beda nemoči, ki jo te dni delimo nešteti, vsaj za odtenek manj neznosna.