Denis Živčec
Poročal sem s Pesmi Evrovizije, kar je ena bolj ekstravagantnih izkušenj, kar jih lahko novinar doživi, pri čemer moraš najprej opraviti z mislijo, da sveta ne boš rešil in da se boš kak teden ali dva bolj ali manj ukvarjal zgolj s povsem nepomembnim stvarmi, ki pa ljudi presenetljivo zanimajo. Od jutra do noči je tvoja pozornost namenjena pripravam na nastope, tiskovnim konferencam, tračem, oblekam, čevljem, izkazovanju ekscentričnosti in relativno banalnim intervjujem z izvajalci, za katere večina Evropejcev in Avstralcev sliši prvič, zadnjič in v resnici morda niti niso prav dobri. Nekateri nimajo niti konkretne kariere v svoji domovini, a jih iluzija posrka vase, laskanju začnejo verjeti in postanejo zvezdniško napihnjeni.
Zadnjih nekaj dni nisem vedel skoraj nič o tem, da se je v Sloveniji sestavila vlada, nisem vedel, koliko raket je bilo kje izstreljenih, kdo je komu zaril nož v hrbet, kdo je pokradel koliko denarja ... Svet se je vrtel v svojem zmešanem ritmu naprej in se sesuval sam vase, jaz pa sem razmišljal o tem, ali bodo evropski gledalci razumeli, zakaj si srbska predstavnica na odru tri minute umiva roke. In zakaj se disko krogla med slovenskim nastopom ne vrti. Jasno, nemogoče je dolgoročno živeti tako globoko pogreznjen v trivialnosti, a je nekaj osvobajajočega v misli, da se da preživeti tudi brez dnevne doze anksioznosti in negativizma. Kdaj smo postali tako zastrupljeni in odvisni od dnevne doze nočne more? Kot bi bili radi nesrečni in prestrašeni.
Povsem jasno je, kakšen festival je Pesem Evrovizije z leti postala, in ko jo doživiš v živo, je še bolj prismuknjena. To je čas, ko sredi dneva v mestu, kjer prireditev gostuje, na ulici zagledaš odraslega moškega v poročni obleki, posejani s kristalčki, in v visokih petah. To je čas, ko ljudje z resničnimi službami in problemi zapustijo planet, si okoli vrata zavijejo pernat šal in kričijo ob glasbenikih iz držav, katerih jezika sploh ne razumejo. Mavrične zastave plapolajo na vsakem vogalu in svoje mesto najdejo na vseh mogočih izdelkih, od pijač do kozmetike, pred leti so na Dunaju prodajali celo evrovizijsko klobaso. V Torinu so Italijani izobešali tudi mavrične zastave z napisom Pace. Mir. V mavrični zastavi ne vidim samo povezave z istospolno skupnostjo, temveč tudi s sprejemanjem naše individualnosti in svobode. Vsakega od nas. Popolnosti ni, so le različni odtenki vsega, kar smo. Plapolajo zame in zate. Za vse najine dvome, pomisleke in nesigurnosti, ki nama jih je družba vcepila. "Evrovizija me je rešila," mi je oni dan rekel mlad fant iz Romunije, ki se je medtem že vrnil v svoje domače mesto. Medtem ko se trudi iz dneva v dan čim bolj ustrezati nesprejemajočemu povprečju, najbrž vsake toliko pomisli na svojo malo evrovizijsko pravljico in se počuti malo bolj svobodnega.
Festivali, kot je Evrovizija, nas opominjajo, da so vse naše nepopolnosti popolne, da lahko verjamemo v pravljice in da bi svet resnično lahko bil bolj prijazen prostor, če bi politiko in preživeto zaplankanost pustili pred vrati. V naslednjih tednih, zlasti junija, bo mavričnih zastav še več, prav tako govorov o strpnosti. Sveta, ki bo tako osvobojen vsakodnevnega negativizma, kot je evrovizijski, najbrž ne bomo nikoli dočakali. Še vedno malce pod vtisom Torina pa vam želim osvobajajoče in pomirjajoče poletje, polno spravljenosti s seboj. Ne pozabite: čudoviti, popolni in dragoceni ste. Občutek nezadovoljstva vam poskušajo vcepiti tisti, ki imajo od tega korist ali pa sami ne znajo ali upajo živeti po svoje.
