Sploh ne, da ne maram dopusta. Kaj šele, da ga ne potrebujem. A iz njega nikoli ne delam cirkusa. Tudi ne drame. Preprosto - zdaj sem, zdaj ne, zdaj spet. Tako ali tako vsi ves čas tarnamo, da bi morali živeti počasneje, trenutek za trenutek. Potem pa že po par dneh brezdelja enako hitro ugotovimo, da za to nimamo časa, ker nas čaka še toooliko dela. S katerim se seveda zelooo mudi, zato se raje hitro vrnemo v stari ritem. Paradoksalno? Ja in ne. Za takšen tempo pač nismo fizično prilagojeni, zato se mi včasih že zdi, da se mi bo od hitenja zmešalo. Ne nazadnje si povprečni Slovenec gene še vedno deli s krapinskim pračlovekom, za katerega je imel stres pred 100.000 leti konkretno podobo, ki jo je v zverinah videl in vonjal že, ko je stopil iz pečine.
Sodobniki pa bolehamo za neotipljivim strahom za eksistenco, ko s kartice na kartico žongliramo z mesečnimi prihodki, da poplačamo račune in skrbimo za svoje starše, zase ter za več generacij potomcev hkrati. In če je naš prednik vsaj po vrnitvi z lova do naslednjega napada lakote udobno zleknjen na živalskih kožah glasno predel, danes stres kot molji pulover v tišini permanentno nažira naše živce, skrbi pa se cel dan v koncentričnih krogih centrifugirajo po glavah, da večina brez tablet ne more več zaspati. Zato postaja dopust osnovni pogoj, da po 351 dneh postanega zadaha ter dušenja v živem blatu nekega lepega poletnega dne zaigrajo harfe, posije sonce, zapojejo ptički, vzletijo baloni, Julie Andrews se zavrti, hribi oživijo in mi tudi - sezonski lovci na srečo, ki se trudimo ozavestiti, da tako hitro, kot živimo, bomo tudi umrli. Ampak!
Vedno ta ampak! Čeprav se z vsem seveda strinjam. Ker ni normalno, da blaznimo mimo sebe in drug mimo drugega, pa vendar se mi zdi, da ne gre več samo za vprašanje, kaj lahko jaz storim, da bo drugače, ampak za vprašanje družbene klime. Politike. Ekonomije. Psihologije. In verjetno še česa. Vsekakor količina kakovostno preživetega prostega časa ni odvisna od Jožice v Kungoti ali kitajske deklice, ki šiva oblačila za tekstilne gigante od svojega petega leta. Zato tudi ni samo od mene odvisno, kako počasi bom živela in koliko bom delala, kvečjemu sem lahko vesela, da delo (še) imam, vsaj tako nas prepričujejo roke, ki nam delijo "hrano". In seveda se vsi zavedamo možnosti, da se, v teoriji, lahko upremo, ampak tudi, da za poln želodec ni dovolj zgolj sončna prana.
Mogoče pa sploh ne znamo več živeti počasneje? Tudi to je mogoče. Da smo radi (samo še) hitri - hitro delamo, razmišljamo, beremo, govorimo, vozimo, ker je to edini ritem? Nekoč sem si denimo kupila kremo in zraven dobila lopatko, s katero naj bi si jo nanašali na obraz - pet minut glajenja za vsako lice! Še zdaj leži v predalu. Za opomin, kako nas korporacije, ki nas silijo, da smo preobremenjeni in pod stresom, ker hitimo, zafrkavajo z lopatko za kremo. Absurdno, res.
In kaj bo, ko se čas enkrat ustavi? Ker to pač prinese življenje. Treba se bo srečati s težavami, ki vztrajajo že vse življenje. Z vzorci, ki jih še tako velika količina dela utiša, samo dokler si res utrujen. Pa s telesom, in pri tem ne mislim le na gube, veliko bolj na glavo, ki jo bo treba zaposliti drugače. Ampak do tega je, upam, še daleč. In v teoriji morda celo že kaj vem, da zaživi v praksi, pa si bo treba verjeti, da ne bo konec sveta, če delamo manj. Počasneje tudi? Ne vem, morda, in če je treba, si vzeti tudi čas za tisto kremo z lopatko. Za nami so tako ali tako vedno mlajši in hitrejši.
