Slastna zgodba o pici margeriti: Kako so eno najslavnejših jedi skoraj uničili zamrzovalniki

Bonbon Bonbon
29.08.2022 06:00

Rojstno mesto pice je Neapelj. 11. junija tam diši še posebno omamno, saj takrat praznuje rojstni dan najbolj znana pica na svetu - margerita, za Italijane edina prava in kraljica vseh pic.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Junija 1889 sta se v Neapelj odpravila italijanski kralj Umberto I. in kraljica Margerita. Pripraviti so jima hoteli res pravo dobrodošlico z jedjo, značilno za Neapelj. Dela se je lotil Raffaele Esposito Brandi. Kuharski mojster je pripravil testo, nanj naložil rdeči paradižnik (pire), sir mocarelo in zeleno baziliko - barve italijanske zastave.

Profimedia

Kraljevi par je bil navdušen tako nad okusom kot nad videzom jedi. Kraljica je v zahvalo pici podelila svoje ime. Tako je 11. junija 1889 nastala pica margerita. Pica je iz vzhajanega testa, ki ga, obloženega tudi z drugimi sestavinami, spečejo v peči. V 19. stoletju je bila pica hrana revnih ljudi. Tudi pica ima dokaj podobno zgodovino kot sorodne jedi iz testa. Sprva so testo pripravljali doma in ga nato odnesli do peka, da ga je spekel. Posebej za peko pice je nujna visoka temperatura, od 400 do 500 stopinj Celzija. K nastanku pice so pripomogli Etruščani na severu Italije in Grki na njenem jugu, ki so na vročem kamnu pekli testo.

Prva dostavna služba že leta 1889

Prvo pico so spekli okoli leta 1750. Leta 1839 so odprli picerijo, še danes delujočo in najstarejšo, Pizzerio Port'Alba v Neaplju. Leta 1889, ki je rojstno leto margerite, je nastala tudi prva dostavna služba za pice za kralja Umberta in kraljico Margerito. Pica je tako kar dolgo obdobje veljala za izključno neapeljsko posebnost, dokler se ni začelo izseljevanje v Ameriko. Italijani so s seboj odnesli tudi košček domovine, recept za pripravo testa za pico, ki je enostaven, hrana pa hitro pripravljena. Od tam se je po ovinkih vrnila v Italijo in pridobivala popularnost. Zaradi kratkega časa peke jo mnogi uvrščajo med hitro pripravljeno hrano. To pa pica sploh ni.

Po drugi svetovni vojni se je pica bliskovito razširila po vsej Evropi. Stregli so jo v restavracijah, hotelih, na ulici, skratka povsod. Pravo revolucijo je povzročilo zamrzovanje, tudi testa za pice. Prvo picerijo so v Nemčiji odprli leta 1952 v Würzburgu, odprl jo je Nicola di Camillo. Za pice specializirana veriga hitro pripravljene hrane Pizza Hut obstaja v ZDA že od leta 1950. Italijani so imeli zamrzovanje pice tako rekoč za žalitev. Zato so leta 1984 v Neaplju ustanovili Associazione Verace Pizza Napoletana, združenje za ohranitev standardov pri pripravi pice. Postopek in sestavine člani redno preverjajo. Pico napoletana so 9. februarja 2005 v okviru Evropske unije zaščitili, sestavine pa natančno določili, tako da se ve, katera je prava tovrstna pica. Klasičnih različic prave napoletane je osem (pizza marinara, pizza margeritha, pizza aglio ed olio, pizza con cazze, pizza alle vogole, margerithe bianca, pizza napoli in pizza regina). Vse drugo so neskončne različice z različnimi sestavinami, ki jih dajo na testo.

Slavno jed so skoraj uničili zamrzovalniki

V Ameriki so razvili poseben tip pice, imenovan ameriška pica ali ameriški stil pice. Ameriška pica je z debelejšim dnom in rahlejša, praviloma bogato obložena s sirom. Imenujejo jo tudi pica čikaškega stila ali sicilijanska pica. Takšne pice prodajajo v restavracijah verige Pizza Hut. Pravo pico je treba speči hitro in pri visoki temperaturi, od 400 do 500 stopinj. Če jo pripravljate doma, jo je mogoče speči le pri 300 stopinjah, kolikor se segrejejo domače pečice. Čas pečenja se podaljša in rezultat žal ni takšen, kot bi moral biti.

Najslavnejšo jed na svetu so na neki način uničili zamrzovalniki, potem ko so začeli zamrzovati že pripravljeno testo. Leta 1960 so ta način prevzeli tudi v Evropi. Zamisel je leta 1966 kot mini pico predstavila italijanska firma Malta na sejmu v Frankfurtu in Münchnu. Dobavljali so jih v kartonih po 17 kosov, stale pa so 0,75 marke. Globoko zamrznjene je v neznanskih količinah od leta 1968 izdeloval Romano Freddi iz Mantove. Izdelal je osnovo in opravil tudi predpečenje testa ter dodal osnovno oblogo na pici. Industrijski pripravi pic se je kmalu pridružil tudi koncern Dr. Oetker. Leta 1968 so se izdelave pic lotili tudi v Švici, leta 1970 pa še prvi proizvajalec zamrznjenih pic v Nemčiji Wagner in njegov delež proizvodnje je še vedno 30-odstoten. Wagnerjeva je bila leta 1976 tudi prva zamrznjena pica za krušne peči.

V Italiji je še zmeraj najbolj priljubljena navadna pica margherita.
Profimedia

V resnici ne izhaja iz Italije

Po podatkih nemškega inštituta za zamrzovanje se je prodaja zamrznjenih pic skokovito povečevala. Leta 1973 so v Nemčiji izdelali 2800 ton testa, dve leti pozneje 3200 ton, leta 1980 že 8400 ton. Leta 1990 so dosegli že 23.000 ton, leta 2000 160.000 ton, leta 2007 pa 253.000 ton, kar ustreza 768 milijonom kosov pice. Vmes, v sredini osemdesetih let, so povzeli tudi naročanje pic po telefonu, kar je ameriški izum. Čeprav velja pica za najbolj znamenito italijansko jed, sploh ne izhaja iz Italije. Njena predhodnica izhaja iz starega Babilona, kjer so pripravljali polnjen kruh pito. Spoznali in jedli so jo rimski osvajalci, ko so zasedli Judejo. Pa si sploh ni treba delati skrbi s tem, ali je kos zapečenega testa pita, mana ali le kos zapečenega testa, svetovno središče pice je Neapelj in tam so tudi proslavili 120-letnico pice margerite. Pravzaprav je bila dolga pot skozi zgodovino, da je nastala pica, kot jo pozna danes ves svet, in je tudi ena redkih besed, ki se sploh ne prevaja. Pica je pica. Ko je Krištof Kolumb prejadral pol sveta, je na ta košček testa dal prvi paradižnik. Prej ga namreč niso poznali. Leta 1522 so osvajalci Južne Amerike prinesli na evropski kontinent prva semena paradižnika iz Bolivije, Peruja in Ekvadorja do Španije. Prve sorte so bile rumene, veljale so za strupene in so krasile le vrtove. V 18. stoletju so paradižnik že sprejeli za hrano, tako da je lahko leta 1889 mojster iz Neaplja z rdečim paradižnikom dodal eno od barv italijanske zastave.

Profimedia

Kakšna je prava pica

Kakšna mora biti pica po pravilih neapeljskega združenja? Testo smejo izdelati samo iz moke, kvasa, soli in vode. To pomeni, da kvasu ne smejo dodati sladkorja, zato testo počasi vzhaja. Premer je lahko največ 30 centimetrov, pica mora biti okrogla. Testo se lahko gnete le z rokami, pri tem se ne sme segreti, in tudi dno se lahko poravna samo z rokami. Pri peki mora ležati neposredno na kamnitem dnu peči. Peč mora biti zidana in se lahko kuri le z dobrim lesom, temperatura mora biti najmanj 400 stopinj Celzija. Testo mora imeti dvignjen rob in mora biti dobro pečeno. Tako pico pečejo dve minuti. Po svoje je nepojmljivo, da je košček testa ovenčan s takšno slavo in priljubljenostjo. Rečeš pica kjerkoli na svetu, pa vsi vedo, kaj bi rad.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta