Je prav, da tem "znakom" pripisujemo določen pomen in verjamemo vanje, ali je bolje, da zamahnemo z roko in si rečemo, da takšni in drugačni kozmični namigi ne obstajajo? Dobrodošli v klubu cinikov in v klubu "vernikov", med katerimi je ta debata vedno aktualna. In tako kot večina stvari so tudi vera in prepričanja osebna izbira: če se odločimo, da ni nič nenavadnega, da nam je sodelavka ponudila čokoladico ravno v hipu, ko smo pomislili, da bi z užitkom zmazali kaj sladkega, je to pač naključje. Tudi takšne stvari se dogajajo, in kdo bi se zaradi tega vznemirjal. Kadar dogodku posvetimo več pozornosti, pa se nam odpre popolnoma drug svet, v katerem so vse na videz nepomembne stvari med seboj povezane, zato nikakor ne smemo prezreti njihovega sporočila.
In ženske smo veliko bolj nagnjene k takšnemu pogledu na reči, medtem ko moški ostajajo na trdnih tleh. Več kot polovica žensk namreč verjame v boga in le 40 odstotkov moških, prav tako se nežnejšemu spolu (63 odstotkom) zdi verjetneje, da so nekje angeli, ki nas ščitijo, in da se čudeži zares dogajajo (74 odstotkov žensk proti 52 odstotkom moških). No, pri vprašanju, ali obstajajo vesoljci, se razprava konča, ker oboji menda verjamemo, da obstajajo.
Od mistikov do Newtona
Todd Savvas, eden od mistikov, razlaga: "Znanstveniki in metafiziki se strinjajo, da je vesolje ustvarjeno iz vibrirajočih atomov, od katerih vsak nosi s seboj specifično frekvenco in zvok. Nič ne obstaja samo zase in vse je znak nečesa, vendar ne vedno tistega, česar si želimo v tistem obdobju." Psihologi pa dodajajo, da s tem, ko pozornost zavestno usmerjamo k nečemu, sprožamo zakon privlačnosti, kar tudi ni daleč od Newtonovega zakona gibanja, ki se glasi: "Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo."
Enako se potrjuje v knjižni uspešnici za samopomoč Rhonde Byrne, Skrivnost (The Secret), le da stari učenjaki še niso poznali tako modernih izrazov, kot je samoizpolnjujoče preroštvo, ki ga je skoval sociolog Robert Merton in pomeni napačno razlago situacij, ki so v osnovi popačene, nato pa postanejo resnične. Po njegovem to sprošča vladavino napačnih presoj, saj bo vsak tak "prerok" trdil, da ti dogodki le dokazujejo, da ima prav že od začetka.
Tudi preveč vere škodi
Takšnih svojevrstnih debat se udeležujejo tudi priznani klinični psihologi, kot je na primer avstralska Gemma Cribb, ki trdi: "Zakon privlačnosti je pravzaprav fenomen, s katerim posameznik poudarja vse, o čemer razmišlja. Primer: če kupujete nov avto, je veliko večja verjetnost, da boste povsod videvali modele, ki so vam všeč. V resnici jih ni nič več, kot jih je bilo prej, le več vaše pozornosti pritegnejo." Ali po žensko: ko želite zanositi, boste nenehno videvali nosečnice ali mlade mamice, pa čeprav jih ni nič več okoli vas. Skratka, ko začnete trenirati svoje duhovne mišice, zavestno ali ne, preprosto postanete veliko pozornejši kot prej. "Preveč vere v kozmična znamenja," še opozarja Cribbova, "pa je lahko nevarno, še zlasti za ljudi, ki so nagnjeni k odvisnosti.
Psihologi še trdijo, da imajo tisti, ki iščejo posebna znamenja, več možnosti za zaskrbljenost, težje se spopadajo z negotovostjo in imajo manj zaupanja vase in v svojo sposobnost spopadanja s težavami. Velika težava nastane, ko si nečesa tako močno želijo, da bodo verjeli v karkoli, kar vidijo, slišijo ali doživijo. Na njihovo nesrečo, ali morda srečo, se stvari ne razvijajo vedno v njihovo korist, pa če verjamejo v znamenja ob poti ali ne, ker je življenje pač takšno. Vse, kar lahko storimo, je, da se sami odločimo, kaj bomo naredili oziroma katero pot bomo izbrali na podlagi informacij, ki jih imamo. Če smo pri tem še vedno negotovi, to lahko pomeni, da stvari oziroma težave potrebujejo več časa in priprave, da jih rešimo ali uresničimo.
Pa intuicija?
Nič ni torej narobe, če verjamem v kozmične zakone, le previdni moramo biti pri zaključkih, morda pa tudi nekoliko bolj zadržani in potrpežljivi, ko čakamo, da se dogodki sami od sebe, brez naše pomoči, razpletejo in se bomo spet počutili bolje. In če se vrnemo k mistiku Savvasu, ki pravi, da je to točka, kjer se prefinjena intuicija sreča s šestim čutom, o katerem smo ženske prepričane, da ga imamo v velikih količinah. "V vsakem od nas je delček, ki ve, kako se mora odločiti, vendar smo v vsakdanjem vrvežu prezaposleni, da bi naše zavedanje lahko delovalo na višji ravni. Za tiste, ki se v vsakdanu ne morejo umiriti za več kot nekaj minut, ni presenetljivo, da se ne morejo dvigniti nad povprečne miselne tokove, da bi lahko prišli do jasnosti in zbranosti, predvsem pa do pravega odgovora." Dobra novica je, da lahko svojo intuicijo izboljšamo z zavedanjem in meditacijo, ampak le do določene mere, saj je intuicija v resnici samo občutek, ki nam ga dajejo nezavedno zbrane informacije.
Plačilo dolga
Drugače povedano, človeški spomin ni kot snemalnik, ki zvesto posname vse, kar doživi, ampak je narejen tako, da si dramatične izkušnje zapomni bolj kot druge. Zato nas toliko bolj "zadene", ko po 20 letih srečamo tistega sošolca iz osnovne šole, o katerem se nam je noč prej sanjalo. In s tem ni nič narobe, pravi Savvas. "Ni pomembno, v kaj verujemo, vsi iščemo svoj smisel v življenju, samo vir informacij je drugačen. Lahko je bog, lahko je knjiga ali nekaj vmes, posebne škode v tem ne vidim. V nas je del, ki potrebuje božansko povezanost z vsem, kar nas obdaja, in se lahko izraža racionalno in duhovno, najlepše pa v ravnovesju med obema."
Je to dovolj konkreten odgovor na to, ali naključja obstajajo, ali pa gre za znamenja, ki nam jih pošilja stvarstvo? In nič ne de, če velikokrat občutimo razdvojenost med intuicijo in dejstvi, ki se pojavijo takoj, ko zaznam "višje znamenje", kar je verjetno povezano tudi s tem, ali nam to v danem trenutku ustreza ali ne, čutimo pa, da se tu skriva odgovor. Ali še drugače: "Vesolje deluje z matematično natančnostjo, vsak dobi, kar mu gre. Karma je v bistvu dolg, ki ga moramo odplačati, plačujemo tisto, česar nismo odplačali v prejšnjem življenju," trdi Savvas. In tako se krog sklene. Naključij torej ni, lahko jih le napačno preberemo ali sploh ne vidimo. Kakorkoli, v naslednjem življenju bomo spet imeli priložnost, da to popravimo.