Vse že spi, je polnoč ... Ganljiva zgodba o najlepši božični pesmi vseh časov

Ko je Evropa spet enkrat celila povojne rane - takrat od Napoleonovih pohodov, je hrepenenje naših prednikov po miru na papir izlil Joseph Franz Mohr. Neznanega dne leta 1816 je v Mariapfarru v Lungauu napisal besedilo pesmi Sveta noč. Tedaj 24-letni mladenič je v očetovi rojstni vasici komaj začel svojo dušnopastirsko poslanstvo, ki mu jo je omogočil njegov mecen, stolni vikar solnograške prestolnice, Johann Nepomuk Hiernle. Glasbeno nadarjenega nezakonskega sina vojaškega ubežnika Franza Mohra in revne šivilje Ane Schoiber, ki je imela še tri nezakonske otroke, je poslal na Akademsko gimnazijo Josephovega rodnega Salzburga, kjer se je obenem izkazal kot pevec in violinist v univerzitetnem zboru in zboru benediktinskega samostana sv. Petra.

Miši naglodale orgle

Z izjemo gospoda Johanna Hiernla Joseph Mohr med duhovščino ni imel veliko zagovornikov. Kolegi so ga stalno kritizirali, da je preveč popularen in pretirano prijateljuje s preprostimi ljudmi, s katerimi je pogosto kramljal in v gostilni rad prepeval. Četudi nihče ni mogel dokazati podtikanj, da zanemarja svoje poklicne obveznosti, ga je cerkveni vrh nenehno premeščal. V duhovniški hierarhiji je nastopal zgolj kot vikar ali pomožni župnik, zato pa se je ne samo z družabnostjo, ampak tudi s socialnim delom prikupil najnižjim, neprivilegiranim slojem. Tako je v Wagrainu, na svoji zadnji in edini postaji, kjer je služboval več kot deset let, ustanovil šolo. Pljučna bolezen ga je pokopala 4. decembra revolucionarnega leta 1848. Slave pesmi ni nikoli doživel. Posmrtno pa je zavoljo nje "izgubil" lobanjo. Na željo Oberndorfčanov so jo namreč izkopali, da bi rekonstruirali njegov obraz. Toda rojakom v Wagrainu lobanje niso več vrnili. Nekaj časa je bila celo pozabljena na policijski postaji, dokler ni postala relikvija spominske kapele v Oberndorfu, čeprav doslej Josepha Mohra ni nihče razglasil za svetnika. Premeščanje Josepha Mohra je povzročilo, da je v Oberndorfu pri Salzburgu usodno prekrižal življenjsko pot Franca Ksaverja Gruberja. Ena izmed neštetih zgodb in legend, ki so se pletle in se še vedno pletejo okoli Svete noči, pravi, da so miši naglodale orgle Miklavževe cerkve nove župnije, in je Mohr moral poklicati popravljavca, a še pomembneje je bilo rešiti polnočnico. Zato se je 24. decembra 1818 odpravil v Arnsdorf k Francu Ksaverju Gruberju, učitelju in mežnarju sosednje, dve do tri ure hoda oddaljene vasi. Po najnovejših različicah mu ni le predal besedila Svete noči, ampak je tudi skiciral melodijo. Toda dokončno jo je Gruber še isti večer uglasbil za dva solistična glasova in zbor ob spremljavi kitare. Oba sta ju tudi prvič javno predstavila v Miklavževi cerkvi, Gruber je pel bas, Mohr pa tenor in hkrati igral na kitaro.

Preprosta pesem

Že leto kasneje je Joseph Mohr zapustil Oberndorf, medtem ko pet let starejši Franc Ksaver Gruber v njem ni nikdar dobil službe. Ko je ob tretji ženi počasi ustvarjalno opešal in sta ga izmed kopice otrok v Halleinu glasbeno uspešno nadomestila sinova, je leta 1854 prejel poizvedbo kraljevega orkestra iz Berlina, ki je iskal avtorje Svete noči. Kajti medtem se je že razširila po stari celini in celo čez Atlantik. V Ameriki jo je leta 1839 prvič zapel Rainerjev zbor pred porušeno cerkvijo sv.Trojice v New Yorku, katere naslednica je bila poškodovana med terorističnim napadom 11. septembra 2001. Z Gruberjevim odgovorom Avtentični motivi nastanka Božične pesmi je svet končno spoznal oba avtorja nesmrtne pesmi.

Leto 1816

Leta 1871 je Jakob Aljaž prevedel v slovenščino polovico najbolj znane božične pesmi, ki ima v originalu šest kitic. Ob stoti obletnici nastanka je bila njena popularnost že tako velika, da so v Oberndorfu sklenili njej v čast postaviti spominsko kapelo na kraju, kjer je bila prvič zapeta. Po poplavah ob koncu 19. stoletja so namreč zrušili Miklavževo cerkev, ki je stala neposredno ob reki Salzach. Vendar sta gradnjo spominske kapele zavlekli prva svetovna vojna in gospodarska kriza po njej, tako da so jo zaključili šele leta 1937.

Pesem Sveta noč je torej 24. decembra 1818 uradno ugledala luč sveta, česar ni spremenila niti senzacionalna zgodovinska najdba, ki je obrnila na glavo njeno zgodbo. Na osnovi legend, romanov, filmov, člankov, učbenikov, gledaliških iger in spominskih obeležij smo bili zelo dolgo prepričani, da je nastala 24. decembra v Oberndorfu. Potem pa se je leta 1995 pojavila uokvirjena poročna slika, ki je desetletja visela v neki solnograški izbi in za hrbtom skrivala Mohrov lastnoročno podpisan dokument iz leta 1830. Na njem je tudi letnica nastanka besedila Svete noči: leto 1816.