Naslednji prizor gotovo poznate: v časopisih, revijah, internetnih oglasih, na televiziji in družabnih omrežjih opazujete široko nasmejane obraze, ki spominjajo na nedosegljive lepo zapakirane izdelke prestižnih znamk, ter se kislo sprašujete, kdaj in predvsem zakaj je prav vaš življenjski scenarij začel drseti v družinsko dramo. A naj vas potolažimo, da so tisti, ki v teh mrzlih dneh v resnici v dvoje med pitjem kuhanega vina in stiskanjem ob kaminu doživljajo neverjetno empatijo in evforijo, le sveže zaljubljeni. In se jim po krvi podijo ogromne količine zabavnih hormonov ter še tako rutinski delček dneva potencirajo v neverjetno, nepozabno doživetje, laserske svetlobne učinke pa so zamenjale ljubljene oči. Kaj pa vse druge dimenzije ljubezni?
Partnerska ljubezen
Začetna zaljubljenost je kot scena iz filma Beležnica: zaljubljeni par v čudovitem vremenu uživa v romantični vožnji po jezeru, obkrožen z racami in labodi. Vse dokler surov vdor realnih okoliščin ne začne rušiti mita o popolni ljubezni. Med istospolnimi partnerji je lahko ta preklop še bolj dramatičen, kot v Gori Brokeback. V času zaljubljenosti je namreč del možganov, odgovoren za nagrajevanje, najaktivnejši, zato smo skorajda vzhičeni, celo manični. Niti slučajno rek "Ljubezen je slepa" zato ni floskula, temveč znanstveno dokazano dejstvo. Testirance, ki so jemali oksitocin, so nenadoma neustavljivo privlačili celo neznanci, čeprav se jim ni niti sanjalo, zakaj. Ko smo polni hormonov, obstaja namreč ogromna verjetnost, da bomo pri vseh, tudi naključno mimoidočih, zaznavali zgolj pozitivne lastnosti. To nam je evolucijsko prirojeno, saj je od nekdaj odločilno pomembno za povezovanje matere z novorojenčkom.
Materinska ljubezen
Čeprav spadata materinska in otroška ljubezen med bistvene in najbolj primarne odnose, ostajajo njuni mehanizmi med najmanj raziskanimi. Morda se raziskovalci bojijo zamajati ali celo porušiti stoletja star mit o "svetniški materi", za otroka pripravljeni na neskončno nesebično žrtvovanje do zadnje kaplje krvi. Družba je danes namreč bolj kot kdaj prej preparirana, omamljena z idejo brezpogojne materinske ljubezni, ki v zelo velikem odstotku seveda drži. A k temu je precej pripomogel tudi ameriški psihoanalitik Erich Fromm, ki v knjigi Umetnost ljubezni obravnava njene različne oblike in mehanizme, po katerih delujejo. Med drugim je prepričan, da je materinska ljubezen popolna afirmacija otrokovega življenja in potreb, altruistična, nesebična ter najvišja oblika ljubezni, ki se je zato tudi brez večjih preizpraševanj in raziskovanj povzpela na svetniški prestol, vsako nasprotovanje pa je zavrženo kot bogokletno.
A ne nazadnje je bila mati tudi Medeja, pa so ji bili lastne obsesije in maščevanja pomembnejši od življenja otrok, zato jih je brez pomisleka žrtvovala za svoje ambicije. Ekstremi zmeraj obstajajo in niso merilo, toda tudi vsakodnevne malenkosti pogosto razkrivajo, da mame otrokovo samopodobo raje prilagodijo svojim pričakovanjem ter tako ohranijo celovito in nepoškodovano fantazijo o sebi in življenju, ki naj bi ga živele. Odličen odsev takšnih odnosov je nadaljevanka Ostri predmeti. Zgodba govori o mami, ki je pripravljena otroke tudi zastrupiti, da obdrži samopodobo o požrtvovalni negovalki.
Družinska ljubezen
Idealen recept za katastrofo so neredko prav tako pogostejši družinski obiski. Generacijskemu razkoraku se pridružijo še pomembne, pogosto nepremagljive razlike v značajih, pred katerimi ni mogoče pobegniti. Kako neizmerno zabavne in nepredvidljive so razmere šele, ko se ožjim družinskim članom pridruži širši krog.
Zakonska ljubezen
Velika verjetnost je, da napeta zgodba, ki se iz dneva v dan zapleta kot scenarij psihološkega trilerja, eksplodira prav v zimskih mesecih. Še posebej, kadar glavne vloge igrata partnerja, ki živita drug mimo drugega in le redko preživita daljši čas v istem prostoru. Potem je vsak izgovor dober, da iz domače kletke čim prej pobegneta na svobodo, od neskončnih obveznosti z otroki, kariere, športa, k nizu izgovorov za druženje s prijatelji in ljudmi, ob katerih se v resnici počutita prijetno, če ne kar ljubljeno.
Platonska ljubezen
"Nezrela ljubezen pravi: ljubim te, ker te potrebujem; zrela: potrebujem te, ker te ljubim," je še ena znana Frommova krilatica. Seveda zrelost razume predvsem kot psihološko kategorijo, a tudi starostno. V romanu in filmu Ljubezen v času kolere pa mit o pravi ljubezni, na katero je vredno čakati vse življenje, oživi Garcia Marquez. Florentino Ariza namreč polnih 53 let, sedem mesecev in enajst dni čaka na romantično križarjenje po reki v družbi mladostniške ljubezni Fermine Daze. Kljub temu da je do tedaj užival v sladkih strasteh s številnimi lepotičkami, se je vse do tedaj imel za devičnika, saj je srce hranil zgolj zanjo in druge zveze z ljubeznijo niso imele povezave. Z njim bi se najbrž strinjal marsikdo, ki je pri izboru partnerja pokleknil pod težo racionalnih argumentov in kompromisov. Ali kot trdi Fromm: "Sodobni človek živi v zablodi, da ve, kar želi, čeprav v resnici želi, kar se od njega pričakuje."
Ljubezen na daljavo
Najpogosteje hrepenimo po tistem, česar nimamo. Tako tudi zveze na daljavo odlično delujejo, vse dokler sta partnerja ločena. V trenutku, ko objekt poželenja postane dosegljiv, pa potreba drastično usahne. Zato se tudi zdi tako veličastno hrepenenje po partnerju, ki je odmaknjen. Kot v Casablanci, ko se Humphrey Bogart in Ingrid Bergman ob slovesu strinjata, da bosta zmeraj imela Pariz. Oziroma da bo romantičen spomin premagal bolečino razdvojenosti. "Sporazumna" ločitev je seveda nekaj povsem drugega od zgodbe, v kateri se samo eden od partnerjev odloči za slovo. Če je partner še nestabilna osebnost, pa obstaja velika verjetnost, da se odnos spremeni v film Usodna privlačnost in predmet poželenja v grozečega preganjalca. Mogoč je tudi scenarij filma V vrtincu, v katerem pripelje Scarlett O'Hara do spoznanja globoke ljubezni do Rhetta boleča zapustitev.
Prepovedana ljubezen
Prepovedana ljubezen, ki temelji na hrepenenju in projekcijah, je odlično prikazana v nadaljevanki Prevara. Razumevanje odnosa je namreč popolnoma odvisno od opazovalca, medtem ko se gledalec kot vedno poistoveti z likom, ki mu je bliže. Odnosi se od nekdaj razpletejo na neskončno mnogo načinov, kdaj tudi po posredovanju višje sile - smrti, ki jim da neredko potencial mitskih razsežnosti. Tako se zdi v filmu Sanjal bom buden za dobrobit ljubljene osebe padec iz raja v pekel popolnoma smiseln. A tudi v realnosti odvisniških zvez kar mrgoli in iz njih se le težko razvije kaj dobrega. Še najpogosteje se partnerja zapleteta v skupno agonijo, boleče vezana na odnos, ki je trpljenje zamenjal za ljubezen.
Ljubezen do sebe
Vse naštete različice pa se na koncu koncev zlijejo v eno samo pomembno vprašanje: res vemo, kaj je ljubezen? Kako naj jo prepoznamo, če je nikoli nismo izkusili? Kako predamo naprej, če je ne premoremo niti zase? Popularna knjiga s polic za samopomoč ima naslov Ženske, ki preveč ljubijo, Robin Norwood pa v njej govori o ujetosti v začarano ponavljanje izkušenj iz otroštva, ki jih želimo znova in znova podoživeti ter neuspešno popraviti, razrešiti. In čeprav večno vračanje otroških travm zveni kot psihopatologija, je v resnici vsakodnevni pojav prepletanja ljubezni z nezavednim spominom na izgube in bolečino. Zato imejte v mislih še eno Frommovo misel: če smo narejeni po božji podobi, smo v svoji nepopolnosti lahko le popolni. In točno tako popolno nepopolni vredni iskrene ljubezni.
