Bonbon
Kolikokrat se zjočete? Koliko vas globoka čustva pretresejo do solz, ki vrejo in vrejo ter jih kratko malo ne morete ustaviti? Baje ženske jočemo več kot moški, a tudi pri njih solze niso izjema. Pravijo celo, da nekateri jočejo bolj navznoter, so turobnega razpoloženja, mrkih, odsotnih obrazov, solz pa ni od nikoder. In otroci? Ja, vsi vemo, da pogosto jočejo. Nekateri za malenkosti, drugi imajo višji prag tolerance in jočejo le, ko jih hudo boli. Pa smo se kdaj vprašali, zakaj otroci toliko jočejo? In kaj najbolj zaleže, da nehajo? Naša tolažba vendar!
Iščemo pomoč
Italijanski raziskovalci naravoslovno-tehniškem inštitutu v Rimu so se z vprašanjem o vzrokih joka pri odraslih temeljito ukvarjali in na podlagi raziskave ugotovili, da vzrok joka niso globoka negativna in/ali pozitivna čustva, temveč ...
Doslej je veljalo mnenje, da so čustva psihološki vzrok joka, da zato jočemo od žalosti, jeze, sreče ... in da si te vrste joka niso sorodne. Odslej pa so italijanski strokovnjaki prepričani, da vselej jočemo iz enega in istega vzroka, ne zaradi emocij oziroma vzgibov, ki so pripeljali do njih. Vzrok joka je pravzaprav zelo preprost in z njim najdemo vzporednice v otroškem joku. Jočemo torej zato, ker se (podobno kot otroci) pred določeno situacijo počutimo nemočne, ker nanjo ne moremo vplivati. Tovrstni občutki nemoči v nas zbudijo jok kot klic na pomoč. Otrok z jokom kliče mamico: "Pomagaj!" In ta vzorec nosimo v sebi še naprej kot odrasle osebe. Priznajmo si, da je res tako, čeprav si kot trdne odrasle osebnosti tega ne dovolimo.
Jok ob sreči
Doslej so vse italijanske raziskave o joku temeljile na preučevanju različnih emocij, ki naj bi povzročale solze, vendar strokovnjaki nikakor niso našli skupnega imenovalca. Najbolj je motilo spoznanje, da ljudje jočemo tudi takrat, ko smo srečni, veseli, čeprav je najbolj logična laična razlaga, da je jok posledica negativnih čustev.
Doktorica znanosti Maria Miceli pojasnjuje, da je raziskavo opravila na vzorcu 20 prostovoljcev, ki so izpolnili psihološke teste o vzrokih svojega joka. Ugotovila je, da se jok pri človeku sproži, ko se v nas porodi prepričanje, da nismo kos situaciji, v kateri smo se znašli, čeprav se na vso moč trudimo.
In taka razlaga joka je zagotovo ustrezna, ko se znajdemo v negativnih okoliščinah. Na primer ob smrti ljubljene osebe, ob ločitvi itd. Toda kaj imajo skupnega občutek nemoči in čustva sreče, veselja? Da torej tudi v takih primerih jočemo? Micelijeva je ugotovila, da je tudi v tem primeru podlaga za naš jok zavedanje o naši nemoči. A se nanaša na pretekle dogodke, saj smo morali pošteno "garati", da smo se prebili do položaja, situacije, ko smo pozitivno, veselo razpoloženi. V obdobju, ko smo se približevali cilju, ki nas osrečuje, smo namreč vlagali ogromno fizične in mentalne energije, načrtovali, se prebijali čez ovire, da bi le dosegli želeni rezultat. V tem času se svojih naporov in emocij ob njih sploh nismo zavedali, na dan so prišli prav na cilju. Čeprav srečni in zadovoljni jočemo za vse nazaj, za vse trenutke, ko bi bili skoraj obupali, ko smo si mislili, da ne bomo zmogli in še kaj slabega, negativnega. Srečni jočemo za pretekle (premagane) težave. Pravzaprav si lahko jok privoščimo šele tedaj, ob doseženem cilju, saj smo pred tem imeli polne roke dela z realizacijo svojih načrtov in si nismo dovolili, da bi nas oviral.
Da bi si bolje predstavljali tako razlago, pomislimo na študente, ki se zjočejo, ko opravijo zagovor svoje diplomske naloge. Šele tedaj se zavejo, kaj vse so morali prestati (izpiti, prečute noči, porazi na izpitih ...), da so končno dobili v roke diplomo.
Ko ni izhoda
Rimska raziskovalka je na podlagi svojih raziskav prepričana, da jočemo le tedaj, ko pred seboj ne vidimo rešitve. Če jo le zaznamo, zagotovo ne bomo jokali. Enako se dogaja otroku, ko mu kaj ne uspe: najprej je jezen, potem malo potrt, nakar plane v jok. Ta je dejansko klic v sili: otrok prosi za pomoč.
Pa je res možno, da se po enakih mehanizmih odzivamo tudi odrasli? Micelijeva pravi, da ja. Jok nas namreč postavi v središče pozornosti. Na druge pa deluje tako, da začutijo dolžnost potolažiti nas. Mar tega v svoji bližini, okolju, domu še niste opazili?
Vendar previdno! Jok ni vedno tako zdrav, kot se zdi. Pač, zjočeš se, odleže ti in je mir. O, ne. Dobro dene, ko pomaga odpraviti psihično napetost, ki je res preobremenjujoča. Tedaj je jok kot varovalka, ki odpre nabito posodo - zjočemo se, se tako otresemo neprijetnih čustev in je potem lažje. Škoduje pa tedaj, ko se mu prepogosto prepustimo. Ko na življenjske težave ne znamo drugače reagirati kot z njim. In najslabše, kar se nam lahko zgodi, je, da se pomilujemo. Tovrsten jok nas namreč zaustavlja, da bi reagirali, poskočili, se spoprijeli z življenjem, ki ni vedno rožnato.
