Bonbon
Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god sv. Miklavža razumejo kot dan krščanske dobrodelnosti in se z materialnimi darovi spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Praznično dogajanje se ponekod začne že 5. decembra.
A kaj sploh vemo o tem dobrem možu?
O Miklavževi priljubljenosti največ povedo legende o njegovi dobrodelnosti. Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350. Rodil se je pobožnim staršem, ki sta bila usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj ("zmaga ljudstva" pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. V Miri so se verniki ob smrti škofa odločili, da bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti v vsem zgled, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi.
Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile, so pojasnili na koprski škofiji. Nikolaja za svojega zavetnika častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah.
Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva - okoli 200. V mnogih so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. V prejšnjem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje - obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu.
Ste se vprašali, zakaj Miklavž marsikomu prinese sadje, zlasti jabolka?
Legende svetega Nikolaja oziroma Miklavža predstavljajo kot velikega čudodelca in močnega zavetnika. Po eni izmed teh legend naj bi tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode s tem, ko jim je skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto za poroko. Iz tega naj bi izhajala navada, da Miklavž ponoči pusti darove, velikokrat kar jabolka, v nastavljenih posodah ali čevljih, copatih, košarah. Jabolka so poleg njega tudi na podobah svetega Miklavža kot simbol prav teh treh kep zlata.
Ni pa naključje, da se sveti Miklavž pojavlja pozimi. To je namreč po nekaterih starih pojmovanjih obdobje duhov. Vsa ljudstva so verovala, da se v zimskem času na zemljo vračajo duhovi prednikov in obiskujejo svoje domove. Marsikje so bili možje združeni v posebne zveze, ki naj bi ohranjale stike z mrtvimi. Našemili so se, duhovi pa naj bi se bili utelesili vanje. Našemljenci so imeli dvojno vlogo; po eni strani so bili zlobni, po drugi naj bi prinašali blagoslov za novo leto.
Cerkev na začetku tega ni podpirala, je pa nato pametno uvidela, da je te zadeve bolje pustiti pri miru. Ob tem so poganskim šegam, podobno kot pri božiču, dali novo krščansko podobo. Tako sveti Miklavž od 12. stoletja do danes deli darove, je ljudski dobrotnik, našemljenci pa postanejo njegovi spremljevalci, parkeljni. Prvi zapis o miklavževanju na Slovenskem sega v leto 1839. Verjetno se je ta navada razširila iz mestnih hiš na podeželje, ne obratno, kot bi morda pričakovali. Zanimivo je, da ga niti povojni režim ni izkoreninil in se je ohranil. Inštitut za slovensko narodopisje je leta 1974 naredil anketo, ki je pokazala, da je takrat v skoraj polovici anketiranih krajev Miklavž še vedno obiskoval otroke. Božič je recimo v tem obdobju zamrl, Miklavž pa je ostal.
