Denis Živčec
Da bi bilo najbolje čez okrašeno jelko zgolj povezniti vrečo in jo januarja postaviti v garažo, sem zadnjič tuhtal. Glede na to, da je božič skoraj neprestano, bi tako prihranil kar nekaj dragocenega časa. Mi pa večna predbožična panika začenja presedati. Občutek, da neprestano z nečim zamujam, da bi ves čas moral nekaj pripravljati, peči, izdelovati, kupovati, je postal naporen. Za to pa se je treba zahvaliti, kakopak, našim zavzetim trgovcem, ki nas že mesece pred prazniki opominjajo, da se moramo lotiti predprazničnih nakupov, saj bo sicer vsega zmanjkalo. Čeprav prazne police, hvala bogu, niso nekaj, kar bi pri nas videvali. S poletnega dopusta sem se običajno vračal konec avgusta in uletel naravnost v prodajalne, bogato založene z okraski in darili. Ker se advent očitno začne s koncem zadnjega vročinskega vala. Življenje je že tako hektično in s polno občutka, da reči ne počnemo dovolj dobro, zato bi si želel praznike vrniti v božični čas, saj zaradi vseprisotnosti doživljajo svojevrstno inflacijo. Težko je božično navdušenje ohranjati štiri mesece v letu. In medenjaki, če jih ješ že od konca oktobra, niso več enako dobri. Sploh, če se vmes zgodijo še dan spomina na mrtve, noč čarovnic in martinovo.
Tudi moji načrti o tem, kako naj bi preživljal december, v glavnem ostajajo le v filmih. Advent naj bi bil čas globokega vpogleda vase, miru, čas hvaležnosti, pričakovanja, meditacije. Čas tišine, v kateri naj bi človek lažje slišal božjo besedo. Tako vsaj pravijo. V resnici so naši decembri tako natrpani s službenimi obveznostmi, druženji, praznovanji, izleti in nakupovanji, da nimamo časa niti zaviti daril. In tako jih podarjamo v lepih, a neosebnih darilnih vrečkah. Včasih podarjamo celo preko spleta naročene darilne bone. Seveda, namen šteje, a lahko bi podarili več srca.
Po mojem idealnem scenariju bi večino decembra preživel zavit v mehko odejo in udobno nameščen ob kaminu bral knjigo za knjigo, srkal topel čaj z jabolki in cimetom, medtem ko bi se v pečici pekli medenjaki in polnili hišo z vonjem po medu in začimbah. Vmes bi tu in tam od nekod zazvenela Bela snežinka ali Sveta noč, privoščil bi si kak dolg in počasen sprehod po gozdu, se nadihal svežega zimskega zraka, poslušal, kako moji koraki pomirjajoče hrustajo po sveže zapadlem snegu. Ironično, december, ki se je najbolj prilegal mojim pričakovanjem, je bil tisti sredi najstrožjega pandemskega zaprtja. V dolgih tednih brez obiskov mi je skoraj uspelo speči vse tiste zamudne piškote, ki sem jih vedno želel pokusiti, prebral sem celo kakšno knjigo, ki ni bila kuharska. A težko je govoriti o miru in toplini sredi sveta, ki se je za dve leti sesul vase. Želim si, da bi našel način, kako miren december doživeti brez smrtonosne kuge. Zagotovo obstaja. Zato v letošnji december vstopam povsem brez pričakovanj in načrtov. Vseeno mi je, če ne izpolnim pričakovanj. V resnici ničesar ne morem narediti zelo narobe. Beseda praznik v sebi nosi praznino. Tisto, v kateri naj bi naš duh imel dovolj prostora, da se razraste in zadiha. Če je hrup prevelik, slišiš samo kričanje. In ko se nanj navadiš, začneš kričati tudi sam. Želim vam prijeten vstop v praznični čas, poln topline, zdravilne, modrosti polne tišine in miru.
