Rozmari Petek
Brez knapov Šaleške doline, kot jo poznamo, ne bi bilo. Zaradi njih so se začeli graditi bloki. Z velikimi okni, da bi se rudarji vsaj doma naužili svetlobe. Zaradi njihovih žena, ki so jih čakale doma, je nastalo Gorenje, obrat, v katerem so se lahko zaposlile. Velenje je raslo tako hitro, kot je rasel premogovnik. Zato je tudi tradicionalna prireditev Skok čez kožo tista, ki še vedno poveže celo mesto. In zato žalost, ko se v jami izgubi oče, sin, mož, v tesnobo ovije celo mesto.
Premogovnik ni le eden v nizu proizvodnih obratov. Delo v njem je po eni strani zelo zaželeno, spoštovano, po drugi strani prinaša večno tveganje. Dobra plača (čeprav ne več takšna kot nekoč) je eden od atributov. Rudarji so vedno domov nosili glavnino družinskega proračuna. Še bolj pritegne kameratstvo, ki vlada med rudarji. "Šaht je 'majka'. Že šest let delam na šahtu. Vsem bi priporočal to delo. Kolektiv je super, sami veseli pobi," je lani poleti, na 63. ponovitvi Skoka čez kožo, povedal rudar Mitja Šolinc.
Na prireditvi vsakomur postane jasno, kaj je rudarsko kameratstvo, ki se je v teh dneh, ko so Velenje preplavili sveče in žalovanje, spet izkazalo. Tam spodaj, ko lahko gre več stvari narobe, se lahko zaneseš zgolj na svojega sodelavca. Tudi ko je glava (pre)polna, se lahko zaneseš na kamerata, ki ti bo po šihtu ob pijači delal družbo. Zato je del hudomušnega preizkusa na Skoku čez kožo tudi, ali novinci znajo "po ukazu" zvrniti vrček piva. Kamerat lahko zgolj kameratu zaupa svoje dvome, tveganja, bojazni (stebrni udari so v takšnih globinah pogosti), ki se rodijo v jami. To so njihove edine terapevtske minute. Do sedaj. Nesreča, ki je zahtevala tri življenja, je pustila posledice. "Dejansko bo nekaj časa še prisoten rahel strah. Morda še bolj pri tistih, ki delajo na tem odkopu. Sam sem sicer le dva- do trikrat na teden v jami, oni pa so vsak dan po osem ur," razmišlja Simon Dobaj, ki je že 30 let del reševalne enote Premogovnika Velenje. "Vsak posameznik ve, kaj bo naredil. Bo ostal v rudniku ali bo to delo pustil. Je pa meni vsekakor lažje, ker grem konec leta v penzijo."
Ko knapi stopijo skupaj, ščita ne moreš zlomiti
Ob pogledu na preteklo pot pravi, da bi se takoj še enkrat odločil za ta poklic. "Rudarja sta bila pradedek in dedek po materini strani, potem moj oče, ki je sicer iz Maribora prišel v Velenje. Jaz sem četrta generacija rudarjev. Če odmislimo slabe trenutke, je ekipni duh vedno prisoten. Bilo mi je lepo teh 34 let. Ker v jami drži rek Vsi za enega, eden za vse. Če gre za delo ali pomoč, stopijo vsi skupaj. Ko so enemu pomagali plato graditi, so jo šli potem še drugemu, tretjemu. Kolegialnost, kot je drugje ni. Ko so šli na pivo, so pa tudi vsi skupaj šli na pivo. To še sedaj velja. Morda je tempo življenja drugačen, da tega ni več toliko. A generalno, ko stopijo skupaj, ščita ne moreš zlomiti."
"Naše mesto je takšno, da ti že v zibelko položi misel, da bi bil rudar. Rudarstvo v dolini se prenaša iz roda v rod. Moj oče je bil rudar. Ko sem sam zaključeval osnovno šolo, je biti rudar pomenil ponos," nadaljuje Duško Maličevič. Ko se je zaposlil, je imel štiri tisoč kameratov. "Danes nas je okoli 800. Sedaj se bojim, da bo po nesreči, ko tudi plače niso več dobre, problem dobiti mlade. Imamo jamski dodatek, brez tega ne bi bilo razlike z Gorenjevimi delavci, s katerimi se vedno primerjamo. Včasih smo imeli en- do enkrat in pol večjo plačo in višjo bonifikacijo. Ko sem začel, se spomnim kamerata, ki je šel malo pred 47 leti v penzijo. Jaz bom letos, če bog da, 50, pa mi do upokojitve manjkajo še tri leta."
Na začetku si prestrašen, a nato se navadiš
Že delo v globini 400 metrov bi marsikoga odvrnilo. "Na začetku si malo prestrašen, potem pa se navadiš. Že skozi šolanje si šel dva- do trikrat na teden v jamo, da si dobil občutek in spoznal, ali si za to ali nisi." Po tragediji bo morda kdo o tem vnovič premislil. "Četudi govorimo, da je to najbolj varen rudnik, je nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Nekaj let ni bilo hudih nezgod, manjše že. In malo pozabiš. Kot je rekel kamerat, dejansko vseskozi naravi nekaj jemljemo, 200 tisoč ton je že izkopanega premoga. Spomnimo se na vasi okoli Velenja, ki so potopljene. Rudarjenje nekaj vzame."
Delovni dan rudarja dopoldanske izmene se začne zelo zgodaj, saj že priprave za vstop v jamo zahtevajo čas. "Pridem ob petih, se slečem do golega, se oblečem na novo, vzamem naglavno svetilko, hladno malico. Nato čakamo, da nas nadzornik razporedi, 'vi tja, vi sem'. Potem gremo k dvigalu. Tam izobesimo svojo markico na ime svoje skupine. V primeru nesreče se po markicah ve, kdo je še v jami. Nato gremo do delovišč, ki so vedno bolj oddaljena. Včasih smo se tja peljali, po nesreči, ki se je zgodila s prevozi, sedaj do delovišča večinoma pešačimo. To je do pol ure hoda v prepihu." V jami niso le tisti, ki na čelu režejo lignit. "Ko se odkop montira, moraš imeti električarje, vodovodarje, varilce, ki sestavljajo podvoze, poskrbeti je treba za zračenje, nato pa moraš še vse to vzdrževati. Na nas vsak dan preži osem potencialnih nevarnosti. Od eksplozije metana, vžiga premogovega prahu, požara, vdora vode in mulja …"
Ko se razširi novica o nesreči, v obup spravi čakajoče žene, otroke, starše. "Od začetka do konca sva bila zraven pri reševanju. Videla sva stvari, občutila sva stvari, ampak …" je zlomljeno opisal Dejan Šegula. "Čustva moraš nekako potlačiti, da ostaneš zbran. Marsikdo se je lomil in imel ves čas solzne oči, ampak v tej situaciji smo morali drug na drugega še posebno paziti, ker tudi ne veš, kaj te čaka," je nadaljeval Rok Jovan. "Dali smo vse od sebe, da kamerate najdemo čim prej. Da svojcem skrajšamo čas čakanja in jih čim prej dostojno pospremimo. To nam je bilo vodilo," sta poudarila. Bolečine, tako psihične kot fizične (kopali so na roke, v težkih pogojih in izjemno hitro), so te dni še velike. Tudi pomisleki? "Pol leta za tem, ko sem začel, se mi je pripetila nezgoda. Sicer manjša, a ti da malo misliti. Na koncu vse to moraš odmisliti. Saj tudi takrat, ko greš čez prehod za pešce, ne razmišljaš le o tem, kako te bo zbil avto," pravi Rok Jovan, Dejan Šegula pa zaključi: "Kljub tragediji, ki jo vsak po svoje podoživlja, tega poklica ne bi zamenjal. V njem sem se našel. Moj oče je bil rudar, moj dedek, stric. Kameratstvu zaupaš. In veš, da nisi sam. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Vsi pa se zavedamo, da lahko pride do posledic. Kameratstvo je tisto, ki ti zagotovi, da tudi v najslabših trenutkih ne ostaneš sam."
