(DNEVNIK IZ TOKIA): Mi, Slovani!

V Tokio smo potovali, da poročamo o uspehih slovenskih športnikov, in ti nam nalagajo toliko dela, da se za tujci kaj dosti ne oziramo. Seveda nismo spregledali travm Novaka Đokovića, hrvaških teniških in veslaških uspehov, dram ameriške telovadke Simone Biles, trojne zmage jamajških sprinterk, treh zlatih medalj in svetovnega rekorda ameriškega plavalca Caeleba Dressla in še koga. A tudi mi, kot naši olimpijci, imamo svoj fokus.

In ker se ne smemo niti družiti - komaj v sredo se mi izteče dvotedenska karantena po vstopu na Japonsko, ki nam sicer ne prepoveduje dela, nam pa pivo s sotrpini po opravljenem -, smo bolj aktivni na družbenih omrežjih. Veliko tudi s pripetljaji, ki ne zaidejo na športne strani našega časnika. Informacije ne le delimo, ampak jih tudi dobivamo in to ne zgolj od doma, ampak prav tako iz tujine. Pred časom sem denimo na kratkem dopustu v Budimpešti spoznal slovaškega športnega navdušenca Jana, s katerim sva postala facebook prijatelja. Že ob lanskem Touru mi je čestital in sporočil, da sta Roglič in Pogačar "slovanska heroja", v času teh olimpijskih iger pa čestitke kar dežujejo. Najprej so k nam, zdaj že potujejo v nasprotni smeri.

"Sem ponosen Slovan in Slovak. Mi iz majhnih držav moramo biti ponosni," mi sporoča Jan, ki zdaj v času dopusta potuje v neke kraje doma, od koder so njihovi dobitniki odličij. In dvigne kozarček ter pošlje fotko ob kolesarskem zlatu: "Na zdravie Slovinskemu olympijskemu timu!" Evo, dokaz, da nismo le mi ponosni na naš sanjski kolesarski tandem, ampak cela linija narodov in držav od Črnega morja prek Jadranskega do Baltskega na severu. Saj ni čudno, da nas ves čas zamenjujejo s Slovaki, ko pa se še pri tem ne ločimo. In po Tokiu najbrž ne bo nič boljše, ker so tudi oni začeli zbirati medalje.

Ne bi ravno upal trditi, da so jih Roglič, Savšek in druščina navdušili, se nam pa približujejo. Zuzana Rehak Stefečekova je njihova zlata strelka (v mešanem paru še bronasta), kajakaš Jakub Grigar je dobil srebro (in Jan fotko njihovega heroja), kjer bi ga lahko tudi Peter Kauzer (še športe izbiramo podobne), posebna zgodba pa je Rory Sabbatini, mi piše Jan. Južnoafričan se je poročil s slovaško novinarko in jim priboril medaljo v golfu. Na tem mestu morda apel mojim stanovskim kolegicam, da kaj postorijo za narodov blagor oziroma kar cele naše rase.

Slovaki ne čutijo le z nami, Slovenci, oni imajo za svoje tudi sosede - Čehe. Jan jim je "prilastil" najmanj pol zlata od Jirija Prskavca, ki je premagal Grigarja, saj še vozi v slovaškem čolnu. Pa zaradi tega ni bilo mejnega incidenta, kot bi morda bil pri nas, ampak dvojna zmaga. Če bi bili še skupaj, je zagotovo ne bi bilo, ker sme imeti vsaka država v teh športih le enega udeleženca. Zato nas oni bratje severno, ki so enako šli narazen pred tremi desetletji kot mi, učijo, da moramo vsak na svojem držati skupaj. Tudi s tistimi "napol" našimi, kot je Belinda Bencic od (češko)slovaških staršev, ki je v Tokiu teniško zlato osvojila za Švico. In če mi o tem prepričamo Hrvate, Srbe in še koga južneje, oni pa proti severu Čehe, Poljake, morda celo Ruse, smo pri medaljah hitro blizu Kitajcev in Američanov. Neustrašna svetovna velesila. In takrat bi šele odmevalo: "Mi, Slovani!"