Čeprav je bilo jasno že od začetka, še bolj po prvem krogu, je zdaj še uradno. Zoran Milanović bo še pet let predsednik Republike Hrvaške. Volja 3,8 milijona Hrvatov je bila jasno izražena, zmagal je prepričljivo. Protikandidat Dragan Primorac - kandidiral je s podporo vladajoče HDZ - ni imel možnosti. To je od začetka vedel tudi Milanović, zato je v boj za vnovično izvolitev šel brez programa in pretirane vneme. 

Hrvate torej čaka še vsaj nekaj let kohabitacije med vlado in predsednikom. Novi spori okrog obrambnih vprašanj so že na vidiku. Tudi na zunanjepolitičnem področju so razhajanja. Predsednik je večkrat poudaril, da ima Hrvaška najboljše odnose s Slovenijo. Na drugi strani se zaostrujejo odnosi s Srbijo. Srbska stran je nedavno hrvaško obveščevalno službo obtožila vmešavanja v študentske proteste v Srbiji, Hrvaška pa že dolgo blokira evropsko pot Srbije zaradi nerešenega vprašanja izginulih med vojno v devetdesetih. 

Milanović zdaleč ni več politik, kakršen je bil, ko je med letoma 2011 in 2016 vodil vlado. To je po porazu na volitvah nato predal Andreju Plenkoviću, nekoč prijatelju, danes pa smrtnemu sovražniku. Po nekajletnem premoru od politike se je na velika vrata vrnil leta 2019, ko je s podporo SDP napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah, na njih pa nato premagal predsednico Kolindo Grabar Kitarović.

Kot predsednik je postavil nove standarde. Predsedniško funkcijo, ki je na Hrvaškem zaradi zgodovine zelo cenjena, je obrnil na glavo. Ne da veliko na protokol. Velikokrat preveč nazorno izraža svojo uličarsko nrav. Za nasprotnike - večinoma vidne člane vlade HDZ - ima zmeraj asa v rokavu. Nadeva jim žaljive vzdevke. S tem tudi generira javni diskurz. Mediji ga v želji po senzaciji prav zaradi njegove ulične retorike spremljajo na vsakem koraku. Pogosto mu vprašanj niti ni treba zastaviti. Spričo tega se ga je prijela oznaka šaka (pest) s Pantovčaka, ki bo torej tolkla še pet let. 

Vtika se v vse. Tudi tja, kamor se predsednik naj ne bi. Je brez dlake na jeziku, pogosto je nedržavniški. Večkrat je izrazil dvome o pomoči Zahoda Ukrajini, nasprotuje sodelovanju hrvaških vojakov v Natovih misijah. Zaradi tega ga je nekaj prozahodnih medijev označilo za proruskega. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski naj bi bil lani svoj obisk Hrvaške pogojeval s tem, da Milanović ne sme biti prisoten. 

Milanović vsekakor ni proruski politik. Zelo verjetno s Kremljem nima nobene povezave. Le upa si izgovoriti tisto, česar si drugi ne. Izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja je brez pomisleka označil za morilca. Dejal, da je bilo Kosovo odvzeto Srbiji. S slovesnosti, ki so ji prisostvovali pripadniki paravojaške enote HOS, katere slogan je "Za dom spremni", odide.

Z vsakodnevnim kritiziranjem Plenkovićeve vlade, pa tudi z rahlim evroskepticizmom, si je poleg levice kupil še simpatije desnice. Milanović torej ne prizanese nikomur, pri tem pa gre pogosto čez mejo dobrega okusa. A če nas je politika česa naučila, je, da se stvari hitro pozabijo.