Lepo je, ko izpolniš, kar obljubiš oziroma kar si zadaš. Matej Mohorič si je že pred dirko po Franciji obkrožil sedmo etapo in napovedal boj za etapno zmago, nato v prvih etapah vseeno opravil veliko dela za prvega sprinterja Bahrain Victoriusa Sonnyja Colbrellija, a ko se je približeval usodni dan, se je vse bolj osredotočil na svoje poslanstvo, se odmaknil od medijev, postavil v prvo vrsto že na startu v Vierzonu in podal na misijo. Po atraktivnih, brutalnih, dramatičnih 249 kilometrih mu je uspela največja zmaga v karieri, poleg tega pa je oblekel še pikčasto majico najboljšega hribolazca. In prav pošteno je lahko slavil že na cesti, imel je zadostno prednost pred zasledovalci za parado po ulicah Le Creusota.
Rojen za ekstremne dolžine
"Seveda je to največja zmaga, saj Tour de France je največja dirka na svetu. Če pogledate, s kom vse sem bil v pobegu, bilo je veliko top kolesarjev, pa sem lahko še bolj ponosen nase," se je 26-letnik iz Podblice upravičeno potrkal po prsih. Družba je bila res eminentna, rumena majica Mathieu van der Poel, zmagovalec Flandrije Kasper Asgreen, klasike Milan-San Remo Jasper Stuyven, Toura 2014 Vincenzo Nibali, belgijska asa Wout van Aert in Philippe Gilbert z izjemno biografijo in še bi lahko naštevali. Za nameček je bila etapa najdaljša na Touru v zadnjih 21 letih, kolesarji pa so za več kot 20 minut prehiteli najhitrejši scenarij in zaključili s povprečno hitrostjo kar 45,5 kilometra na uro.
Uspehi na takšnih dirkah ne pridejo naključno, Mohorič pa je bil prav rojen za takšne. "Vedel sem, da sedma in štirinajsta etapa najbolj ustrezata mojim karakteristikam. Vedel sem tudi, da bo van der Poel prav tako napadel in poskušal v pobeg, da bi obdržal majico, in da se bo tej skupini težko pridružiti. Na polno smo šli od starta." V prvi uri je bila povprečna hitrost kar 52 kilometrov na uro, a tudi ko se je velika skupina 29 ubežnikov odcepila, se tempo ni umiril. Toda Gorenjec ni popuščal, ravno nasprotno, po uvodni polovici dneva je napadel že na prvem od petih kategoriziranih vzponov. "Nisem pričakoval, da bom šel že na prvem gorskem cilju, sem pa rekel, grem lepo v ritmu in vidim, če bo še kdo ujel. Ves čas sem sprintal za točke, to je bil prvi cilj, ampak sem se vseeno dobro počutil. Pozoren sem bil, da sem jedel in pil, korak za korakom sem se bližal cilju, ampak sem imel še vedno veliko energije v nogah," je opisoval pot do zmage.
Na polno na vsakem ovinku
Veliki skupini ubežnikov je ušel več kot 70 kilometrov do cilja, družba Belgijcev okrog njega se je menjavala, Brent van Moer, Victor Campenaerts in Jasper Stuyven, a Slovenec je vztrajal in naposled, ko je bilo najtežje, ostal sam. "Na klanec sem bil seveda močnejši od teh, ki imajo deset kilogramov več. Šel sem na polno, do konca na vsak nadvoz, klanec, šele kilometer do cilja pa sem se zavedel, da mi je uspelo. Bil sem res presrečen, prežet z emocijami, po smoli v zadnjem času, padcu na Giru, vsem delu in odrekanju je prišlo nekaj lepega. Celo življenje gledaš to dirko in si želiš zmage. Sem kar brez besed in hočem samo uživati," je dejal drugi Slovenec po Primožu Rogliču s trisom zmag z največjih dirk.
Zaradi Slovencev zdaj ali nikoli
Slovenski junak se ni bal, da bi mu telo odpovedalo: "Vedel sem, da lahko zdržim, ker sem za razliko od nekaterih drugih fantov dober tudi na klasikah. Želel sem le dati vse od sebe in sem menil, da bo lepo, če bo dovolj. Sem pa tudi videl nekaj slovenskih navijačev ob cesti, kar mi je dalo dodatnih moči, in sem si rekel, zdaj ali nikoli. Zelo sem vztrajen, zaupal sem vase do zadnjega trenutka."
Zanimivo je, da se mu trasa, pa čeprav je šlo za rekord zadnjega obdobja, ni zdela kaj posebej dolga. "Saj nismo kolesarili niti več kot šest ur. Je pa bila etapa dolga, to se pa strinjam." Če bi bilo več takšnih, bi lahko nanizal več uspehov, ne nazadnje so vse njegove velike zmage iz dni z več kot 200 kilometri. "Kolesarstvo potrebuje dolge etape, da počasti zgodovino dirke po Franciji. Krajše pa so razburljivejše za gledalce. Mislim, da je bil danes poseben dan, ker je bil boj za rumeno majico in za etapno zmago." Pa tudi za pikčasto majico je šlo, z njo bo vsaj začasno zamenjal dres državnega prvaka. "Obe sta mi ljubi. Pikčasta mi je bila že kot otroku všeč, zato jo bom nosil s ponosom. Bom pojedel kakšne pol kile makaronov, da bom jutri spet sestavljen," se je kolesar praviloma resnega obraza tudi malce pošalil. Kot van der Poel noče zlahka oddati rumene majice, tudi Matej Mohorič ne bo dal svoje: "Sicer so bili zanjo predvideni drugi naši kolesarji, ampak zdaj je moja in jo bom branil. V soboto in nedeljo bo na voljo veliko točk, bom poskušal spet iti v pobeg."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
