"Ne greva na vrh, tukaj imava lep razgled in naši fantje potrebujejo podporo po celi trasi," sta dejala Borut in Darinka Moretti iz Novega mesta, prva, ki smo ju srečali.
V blato sta zapičila slovensko trobojnico in se v dežju ob naši vožnji mimo le priplazila izpod zavetja dreves. Že decembra sta si rezervirala nastanitev, ker sta verjela, da dirka bo, kot zdaj verjameta v slovensko zmago.
Morda nam ta dan ne bi bilo treba po poteh Toura s kolesom, ker je lilo kot iz škafa, a smo lahko bolj pristno doživeli - s tem se pač tolažimo -, kaj je čakalo tekmovalce. Pa tudi praktično vse navijače, saj je bil Colombier zaprt za promet in tik pod vrh ni šlo drugače kot peš ali s pogajanjem pedal. No, mi smo se na vrhu preoblekli, večina pa ne. Prijatelja iz Gorice, ki sta uživala v "prostem koncu tedna brez otrok in žena", sta sicer bila malce nejevoljna, ker sta načrtovala "pivo v soncu in ne zmrzovanje v dežju", slabo vreme pa jima je še pokvarilo načrtovane kolesarske podvige. Toda večini Slovencev, ki smo jih srečali, je bilo prav malo mar. "Noben dež te ne spravi v slabo voljo. Tu je noro," je dejal Marjan Maček iz Brezovice, ki mu je Matej Mohorič tik pod vrhom zadnjega sobotnega vzpona med vožnjo stisnil roko in bi družbo moral počastiti z rundo. Najbrž jo bo doma, kjer za ceno francoskega piva dobiš vsaj tri.
"Kam so šli vsi konkurenti? Po krompir?" je kričal taisti možakar, potem ko po Tadeju Pogačarju dolgo ni nihče peljal mimo. "Zdaj pa sploh ne grem domov," ni želel končati le dvodnevnega obiska. "Z rumeno majico gremo do Pariza," je vzneseno dodal Robert Plazar iz Zlatoličja in še poudaril, da je "svetovni prvak sedem dni za našim", ko je mimo peljal Julian Alaphilippe. "Včasih je moja mama jokala, ko je smučal Bojan Križaj, in smo mislili, mami, kaj ti je. Zdaj sem pa jokala jaz ob zmagi Mateja Mohoriča in so me moji otroci tako gledali," je razlagala Janja Potrebuješ iz Horjula. Mohoričevo zmago so slavili še doma, dan kasneje pa v Franciji že Pogačarjevo rumeno majico. "To je enkraten dan, popoln, to moraš enkrat v življenju doživeti," je dodal njen mož Andrej, ki je šel na Tour že drugič. "Iz številnih držav smo in vsi smo dobre volje. Za vse navijamo in si malo nagajamo, prav luštno je," se je smejala Potrebuješeva. Da so se morali vsi premočeni še spustiti v dolino kakšnih 16 kilometrov do Grand Bornarda, jih ni niti malo motilo: "Ob takšnem uspehu je dosti lažje."
Precej lažje je bilo vsem dan kasneje na dolgem ciljnem vzponu proti Tignesu. Prireditelji so dovolili prisotnost avtomobilov, če si bil dovolj zgoden. Večer prej je prispela družba gorskih tekačev iz Kamnika, ki se je z rojaki postavila na slovenski ovinek. V noči so se sicer zabavali s Francozi, a to jim ni vzelo energije, da ne bi za spodbudo tekli ob vsakem kolesarju, tudi avtomobilu ... "Cenimo te garaške športe in naše junake spodbujamo, kolikor se da," je dejal vodja tekačev Dušan Papež. Tudi njega ni motil dež, kogar pa je, je okrog Tignesa imel priložnost, da si v kakšnem od predorov, kjer so se gnetle množice, poišče zavetje. Veliko je bilo avtodomov, še več slovenskih zastav, nekaj tudi Rogličevih, čeprav ga ni bilo več v karavani. Je bil pa ob njej in prišel je pozdravit nekatere navijače. "Žal nam je, žalostni smo, je velik šampion in smo kar čustveno to sprejeli. Ampak navijamo za vse, tudi za druge tri Slovence," je dejal Oton Račeič iz družbe Savinjska runda, kot se neformalno poimenujejo rekreativni kolesarji, ki so z dvema kombijema prišli v Francijo malo navijat in malo vrtet pedale.
